Kot na turneji World Slavery Tour, katere koncertni album Live After Death (1985) še danes velja za eno ključnih rockovskih koncertnih plošč, se je večer odprl s posnetki vzletov letal Spitfire v bitki za Anglijo in znamenitega Churchillovega govora o boju “na plažah, na ulicah, na hribih”, z obljubo, da se nikoli ne bodo predali. Aces High še danes zveni drveče kot leta 1984, vratolomni kitarski rifi kot smrtonosna bitka lovcev nad Rokavskim prelivom. Sprva razmazan zvok se je do The Trooper, med katero je pevec Bruce Dickinson, oblečen v starinsko oficirsko uniformo, mahal z britansko zastavo, občutno popravil. “Kriči zame, Hrvaška,” je tulil z odra in 40.000-glava množica se je oglušujoče odzvala. Scenografija je bila za oboževalce prava poslastica – na odru, urejenem kot grobnica faraona Eddija, vključno s sarkofagi z žarečimi očmi, so se na velikem platnu za bendom menjavale podobe z ovitkov malih plošč. “Poglejte se!” je s širokim nasmeškom dejal pod kapo skrit Dickinson. “Včasih smo bili jazz band, nato smo odkrili heavy metal. (Pokvarjen nasmešek.) Se kdo spomni leta 1985? Tole je skladba o tem, česa ne smete narediti, ko vas ptič poserje. Rime of the Ancient Mariner!!!” 13-minutni ep o pomorščaku, čigar ladja doživi vse strahote morja zaradi smrti albatrosa, je bil monumentalen, Dickinson pa je paradiral po odru oblečen v razcapane meniške cunje. Maidni pač pojejo o vojni, norosti, starodavnih bajkah, izventelesnih izkušnjah, mučilnih napravah, genocidu nad Indijanci in še čem. To je skoraj izključno moški fantazijski svet, a izjemno zabaven. Na srečo se bend pri tem ne jemlje preveč resno, zlasti Dickinson zna z odra navreči kakšno angleško cinično opazko. Publika je vzklikala, občasne površne izvedbe, kot je bila denimo Fear of the Dark, pa je preglasilo huronsko petje. Med Iron Maiden je nad bobni zazijala faraonska podoba Eddieja, ki se je ob velikem ognjenem poku razpolovila in razkrila osemmetrsko mumficirano maskoto. Moonchild je bila z zloveščo sintetizatorsko osnovo in cvilečimi kitarami eden najboljših trenutkov večera. Pri The Clairvoyant je na oder pristopical štiri metre visok (in okoren) kiborg Eddie, točno takšen, kot krasi naslovnico plošče Somewhere In Time. “Tole je največji koncert, ki smo ga imeli na Hrvaškem,” je dejal pevec. “Naslednje leto bomo promovirali novo studijsko ploščo. Ko se vrnemo sem, pripeljite svoje prijatelje – in imeli bomo največji koncert Iron Maiden v južni Evropi.” Sodeč po odzivu bi bilo to lahko čisto res.