Ob svetovnem dnevu aidsa vedno znova slišimo, da je število obolelih za aidsom še vedno zelo veliko. Če gre verjeti raziskavam, naj bi zdravila za aids občutno podaljšala življenje tem bolnikom. Toda ali to možnost dobijo tudi pacienti v revnejših državah? O tem piše nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber, in sicer v predgovoru knjige Resnica o farmacevtskih podjetjih avtorice Marcie Agnelli: »Spominjam se, da je cena, ki so jo za ta zdravila plačevali ameriški bolniki, znašala v letu 2001, ko sem se na to temo udeležil posebnega zasedanja Generalne skupščine OZN, 11.500 dolarjev na leto. Tudi najrevnejšim afriškim državam so proizvajalci ponujali zdravila po podobni ceni. Brazilija je bila prva, ki se je temu uprla. Pod geslom, da je zdravje človekova pravica, je prekršila patentne zakone, razvila generična zdravila in jih začela brezplačno razdeljevati bolnikom. Ameriška vlada je Brazilijo zaradi kršitve zaščite patentov ovadila Svetovni trgovinski organizaciji, zaradi enakega razloga pa je 39 farmacevtskih tovarn tožilo južnoafriško vlado. Pretile so hude sankcije najmogočnejših mednarodnih finančnih institucij, če Brazilija pri priči ne bi nehala zdraviti svojih državljanov, ki so zboleli za aidsom, s prepoceni zdravili! Ta arogantnost je bila le prehuda. Svetovna javnost se je zgrozila nad moralo korporacij, ki postavljajo svojo pravico, da maksimizirajo profit, pred pravico do življenja. Tožniki so se začasno pritajili: tožbe so umaknili in celo pocenili zdravila za aids za od 25 do 80 odstotkov. Dejanje, katerega odobravanju sem bil priča na omenjenem zasedanju OZN. Pa je bila to v resnici zmaga nad farmacevtsko industrijo? J. R. Saul o tem ni prepričan: 2500 dolarjev namesto 11.500 je za revnega Afričana enako nedosegljivih, saj bi bila celo za zgornji socialni sloj v teh državah komajda sprejemljiva cena 100 dolarjev.« Keber je v uvodu tudi sicer zelo kritičen do farmacevtske industrije, saj pravi, da »izkorišča človekov strah pred smrtjo in željo po ozdravitvi za oderuško navijanje cen zdravil«. In najprej: »Ameriške farmacevtske korporacije so nespodobno bogate, z njimi z roko v roki stopajo tudi evropske. Pravzaprav imajo tolikšne dobičke, kot si jih same določijo. Njihovi direktorji zaslužijo od petdeset do sto milijonov dolarjev in več na leto.«