Med instrumentalnimi koncerti ne moremo mimo virtuozne skupine La dada Amsterdam, ki jo sestavlajajo ob Hanu Tolu, ki je naslednji dan nastopil tudi kot član neprekosljivega Flamskega kvarteta kljunastih flavt, še čembalist Patrick Ayrton in fagotistka Jane Gower. Ayrtonova izvedba Bachove priredbe Vivaldijevega violinskega koncerta v D-duru je bila izdelana do najmanjših detajlov, tako da je bila hkrati tudi največ, kar smo na čembalu lahko slišali na letošnjem festivalu. Jane Gower se je že v Prestu dodane Handlove Sonate v g-molu izkazala s tehnično briljanco, ob Vivaldijevem Triu v a-molu, ki je težko izvedljiv tudi na modernem fagotu, pa je bila njena igra naravnost neverjetna. Hans Tol je s svojo virtuoznostjo in občutenimi počasnimi deli le še dopolnil in zaokrožil ta odlični trio. Naslednji dan je v Sloveniji ponovno nastopil Flamski kvartet kljunastih flavt. Njegovi člani vedno znova navdušijo že z raznovrstnostjo kljunastih flavt, na katere igrajo (od različnih sopranskih do basovskih), še bolj pa seveda z glasbo, ki jo izvabljajo iz njih. Prvi del njihovega sporeda sta zaznamovali vrhunski izvedbi obeh provansalskih trubadurskih plesnih pesmi estampij. Druga (Istampitta: In Pro) v kvartetovi lastni priredbi je bila nekakšna jazzovska improvizacija na dano temo. Začenja jo namreč en sam solist nad stalnim bordunom, kateremu se kasneje pridružijo še ostali trije, dokler celote ne prekine bobnarski solo, kateremu sledi zaključek s temo v štirih flavtah. Drugi del, ki so ga sestavljale skladbe Vivaldija, Bacha in Telemanna, je bil sicer ponovno virtuozen, a manj improvizacijski. Vrhunska je bila Bachova Fuga v a-molu, ki za razliko od originalne izvedbe na orglah nudi manj zvoka, a zahteva predvsem na tenorski in basovski flavti izjemno tehniko in brezhibno skupno igro ter tonsko izenačenost, ki omogočajo, da se vse štiri linije zlijejo v celoto. Na koncu so štirje Flamci navdušenje poslušalcev poplačali še z instrumentalnim kolažem, ki bi ga lahko imenovali od Bacha do Rimski Korsakova in priredbo arije Toreadorja iz Bizetove Carmen. Nastop The King's consort je minil v znamenju odlične sopranistke Deborah York, ki je s svojim izenačenim in jasnim glasom ter zelo dobro tehniko navdušila tako v Handlovi kantati Mi palpitar il cor in Melanijevi All' armi, pensieri kot tudi v treh arijah Henryja Purcella. Vrhunska sta bila tudi čelistka Jane Coe in čembalist Robert King ob Vivaldijevi Sonati v a-molu, v kantatah pa sta se ob sopranistki izkazala trobentač Crispian Steel-Perkins in Alexandra Bellamy (oboa). Od slednje bi si le v Sonati v F-duru za oboo G. F. Handla v Allegru in Bouree Anglaise želeli več tehnike in s tem bolj suvereno izvedbo.