Tako kot Metsu v Senegalu sta podobno nogometno vročico v obeh državah prirediteljicah sprožila Francoz Philippe Troussier in Hiddink. Ker se jima ni bilo treba ukvarjati s kvalifikacijami, sta se oba dodobra posvetila le nastopom na SP in dosegla, kar sta si najbolj želela: z uvrstitvama v 2. krog tekmovanja sta navdušene domačine pognala na ulice. Ne le uvrstitev med šestnajsterico, tudi azijska napadalna igra je bila v primerjavi z obrambno in zastarelo evropsko prava osvežitev in paša za oči. »Nogomet ni tenis, zato moraš včasih igrati grobo,« je Hiddnik položil na dušo igralcem, ko jih je prevzel januarja 2001, nato hitro s strogim režimom izboljšal njihovo telesno pripravljenost, jim s tem vlil novih moči ter občutno okrepil samozavest. In medtem ko se je Troussierjeva pot z japonsko reprezentanco, ki jo zdaj zapušča, končala v osmini finala, je šel Hiddink, za katerega se po novem zanima marsikatero moštvo, še dlje in sprožil pravcato nacionalno evforijo. Korejci zdaj razmišljajo, da bi svojemu novemu narodnemu junaku kot prvemu tujcu po koncu korejske vojne podelili častno državljanstvo, z letalsko družbo Korean Air pa bo lahko v naslednjih štirih letih potoval zastonj v prvem razredu. Kaj si bodo šele gostitelji SP izmislili, če bo njihova reprezentanca preskočila tudi špansko oviro in se uvrstila celo v polfinale? Tudi to ni namreč povsem nemogoče ...