Premalo je bivalnih enot. V Ljubljani skušajo po besedah Heglerjeve najemnikom pomagati tudi po tem, ko postane jasno, da bo prišlo do deložacije. »Pozovemo jih, naj nam pošljejo podatke, da lahko preverimo, ali izpolnjujejo pogoje za dodelitev bivalne enote, ki jih dodeljujemo prosilcem z nizkimi dohodki.« Bivalne enote so zasilna bivališča, ki jih zaradi velikosti in slabega stanja (pogosto so majhne, vlažne, stanovalci si delijo skupne sanitarije …) ni mogoče kategorizirati kot stanovanja – kljub temu ljudem, ki nimajo kam, dajejo vsaj streho nad glavo, pa še najemnina je občutno nižja od neprofitne, in tudi zanje lahko dobijo subvencijo. A tudi v Ljubljani, kjer imajo daleč največ bivalnih enot (in ves čas pripravljajo nove), je vseh 120 enot ves čas zasedenih in vsaj še 80 bi jih potrebovali, da bi zadostili vsaj najnujnejšim potrebam, toliko je prosilcev. Ob najemnikih, ki so izgubili stanovanjsko pravico, se vanje zatekajo tudi mladi in mlade družine, ki nimajo kam: tisti, ki so dlje na seznamu prosilcev za stanovanje, ljudje, ki sicer imajo stanovanjsko pravico, a vedo, da ne bodo zmogli plačevati najemnine, pa matere z otroki, ki jim je potekla pravica do bivanja v varni hiši ali materinskem domu, kjer lahko ostanejo največ eno leto.