Drži, podoba tožilca v javnosti pogosto ni predstavljena v najlepši luči. To kar težko razumem, še težje pa sprejemam. Možnosti, da postanete žrtev, so namreč večje od možnosti, da postanete osumljenec. Menim, da bi se morali vsi zavedati, da je tožilec tisti, ki ščiti žrtev in zahteva le pravično kazen za storilca. Če je torej tožilec visoko strokoven ter dela po najboljši vesti in znanju, je edini, ki mu med procesom nikoli ni treba zardeti. Če ni dovolj dokazov, umakne obtožbo, če so, vztraja pri krivdi in kaznovanju. V tožilskem delu ne vidim nič slabega, nasprotno: veliko dobrega. Kot odvetnica bi se na primer počutila nekako "ogoljufana", zlasti če bi branila človeka, za katerega bi bila povsem prepričana, da je kriv, a bi morala trditi, da je nedolžen. Najverjetneje bi ga poskusila prepričati, naj dejanje prizna in opiše vse okoliščine, zaradi katerih ga je storil. Poiskali bi vse mogoče olajševalne okoliščine in sodišče prosili za milo kazen. Nedvomno je to veliko bolje, kot iskati luknje v zakonodaji, pri tem pa vedeti, da je storilec dejanja na prostosti. Se še spomnite filma Hudičev odvetnik? Prav zato sem raje tožilka! Sama se spominjam obravnave, na kateri je bil obdolženi sam. Ocenila sem dejanje in predlagala kazen; ker je bil brez odvetnika, sem dodala še vse olajševalne okoliščine. Ko sva zapustila sodno dvorano, me je vprašal, koliko mi je dolžan. Začudila sem se in mu povedala, da sem predlagala celo kaznovanje. Dejal mi je, da si je zapomnil predvsem to, kako lepo sem govorila o njem, da mu je vseeno, če je kaznovan, saj je dejanje v resnici storil. Lepo je bilo slišati o tem, kako skrbi za otroke, kako se je kesal … Občudujem redke odvetnike, ki svoji stranki, zlasti če gre za mladoletnika, povedo, da je najbolje dejanje priznati in se pokesati ter prikazati načrte za prihodnost, ki naj bi bila v poštenem življenju. Učenje mladih o tem, kako se je mogoče izmuzniti iz kazenskega postopka z oprostilno sodbo, čeprav je obema z odvetnikom znano, da je dejanje storjeno, zame ni dobro. Koliko naporov mora vložiti sodišče in koliko časa porabiti, da takemu dokaže, da je dejanje storil, o tem lahko samo razmišljate. Tisti, ki za svoje dejanje ne zna in ne zmore prevzeti odgovornosti, bo s takšno strokovno pomočjo postal le še večji kriminalec. Pri nas je vse premalo ljudi, ki bi to zmogli in priznali, da so naredili napako, nemara celo kaznivo dejanje. Prav zato mi je lažje nastopati v vlogi tožilke. Zakaj bi me bilo sram tožiti ljudi, ki so nekomu vzeli življenje, spolno občevali z otrokom, pretepali ženo in družinske člane, oropali starko? Če nečesa niso storili, seveda tudi kot tožilka lahko umaknem obtožbo – in to brez slabega občutka.