16 Eno od najpomembnejših področij komuniciranja med materjo in otrokom, ki so mu posvetili mnogo raziskav, je stik s pogledom. Fitzgerald (1968) je ugotovil, da je širjenje zenic, kot način, na katerega drugim ljudem nezavedno signaliziramo navezanost nanje, tudi signal, ki ga dojenčki, stari okoli štiri mesece, kažejo zlasti svojim staršem. Predtem ga kažejo kateremu koli obrazu. To kaže na dve stvari: prvič, da bodo ljudje, ki občujejo z otrokom, od njega prejeli razen nasmeha tudi druga sporočila, ki jim bodo povedala, da uživa v interakciji; in drugič, da dojenček razvije naklonjenost /pozitivna nagnjenja/ do posameznikov, ki ga obdajajo, ko je star okoli tri mesece. Te preference verjetno tvorijo temelj za njegove kasnejše navezanosti. Znana etološka študija, ki sta jo naredila Shaffer in Emerson leta 1964, je pokazala, da so otroci, razen tega da so zmožni razviti več navezanosti hkrati, ponavadi razvili največjo navezanost na tisto osebo, ki je pri ukvarjanju z njimi imela najbolj ’občutljivo odzivnost’ /sensitive responsiveness/, in ne nujno na tisto osebo, ki je skrbela zanje ves dan. Če je bila najbolj občutljiva oseba tudi oseba, ki je bila otrokova glavna negovalka /negovalec/, potem je bilo vse dobro in prav. Vendar pa se je pri nekaterih primerih zdelo, da je bila oseba, ki je skrbela za otroka, neobčutljiva za njegove signale, tako da jih sploh ni prepoznala. V takih primerih je otrok pogosto razvil svojo glavno navezanost na drugo osebo, včasih na osebo, ki jo je videl vsak dan samo kratek čas, vendar vedno na osebo, ki se je odzivala na njegove signale in ki se je ukvarjala z njim.