Zakaj oziroma od kod nekateri premorejo strast, da gredo »tepst pedre«? Tako se temu namreč reče, odkar pomnim, pomnim pa tudi tiste čase, ko so se geji domnevno zbirali v grmičevju ob železniški progi za bencinsko črpalko na Tivolski. Že tedaj je ta »gremo tepst pedre« nekatere nadvse zabaval. Zveni, kot da gre za lov na race. Češ »gremo se malce sprostit«. Porekreirat. Namesto na visečo boksarsko vrečo na geje. Kot da so geji ljudje, ki se pustijo. Tipi, ki ne vračajo udarcev. Ne vem, kako je s tem v resnici, si pa predstavljam, da so, še posebno v preteklosti, ko je bila homoseksualnost bistveno manj družbeno sprejeta, kot je danes, homoseksualci v resnici znali biti lahke žrtve. Ker so se morali skrivati, so bili vnaprej v podrejenem položaju, vnaprej prestrašeni, vnaprej ohromljeni od strahu, vnaprej postavljeni v patpoložaj. Če vrneš udarec, zbudiš pozornost, tega si pa homoseksualec, ki se skriva, najmanj želi. Zato napadov niso prijavljali. Bali so se postopkov, neljubih vprašanj policistov. Raje so trpeli batine, kot da bi se razkrila njihova spolna usmerjenost. In kot je v teh dneh povedal v klubu Open napadeni kolega Mitja Blažič, je še vedno tako. Menda 95 odstotkov napadov geji ne prijavijo, nasilneži pa se tega očitno zavedajo. Da je nekomu v potešitev to, da se fizično znaša nad šibkejšim, je sicer patologija, ki jo je mogoče razložiti. Hierarhičen sistem podrejanja dosledno deluje vsak dan, frustracije se kopičijo, v obliki fizičnega nasilja pa praviloma bruhajo na koncu verig, pri najšibkejših, bližnjih, ženah, otrocih, v družini. Prav nič ohrabrujoč paradoks ni, da je ta strahopetna patologija absolutno nasprotje moškosti, torej natančno tistega, kar »moškostne« skupine, kakršne so obritoglavci, navijači in še kdo, na simbolni ravni ves čas poudarjajo. Z vsakim detajlom. Oblačijo in vedejo se robato, delujejo pa v popolnem nasprotju z osnovnim »ena na ena ferplejem«. Moškost mešajo s sadizmom. S tem, da kot skupina ustrahuješ posameznika in se greš celo izživljat z gorečo baklo nad njim. To je bolno in nečloveško, ne pa ko moški spolno občuje z moškim. Zato sem se nadejal, da bo v soboto popoldan na paradi ponosa, na glavni prireditvi v Stari Ljubljani, več ljudi. Več fizično prisotnih, ki bi dali vedeti, da pač ne gre za še eno zgolj medijsko afero z nekajdnevnim rokom trajanja. Pa ne več gejev, temveč več »straight« življa. Heteroseksualcev, ki bi v zgodbi, ki se je zgodila v kafiču Open, prepoznali moment, da je treba zgolj s svojo prisotnostjo tam manifestirati svoje nasprotovanje takšnemu skrajno sprevrženemu dojemanju človečnosti in življenja, kakršnega je pokazala neznana osmerica maskiranih napadalcev. A te vrste katarzičnost je izostala. Kljub dežju so se na Starem trgu, kjer se je povorka sklenila, zbrale simpatične tri stotnije, vendar pa je šlo za bolj ali manj znane obraze, ki tako ali drugače pripadajo sceni. Pa tudi v tem primeru je izostal marsikateri obraz. Vključno z vrsto estradnikov, ki so znali z gejevsko sceno v preteklosti nadvse uspešno koketirati. Ne vem, zakaj. Morda gre v konkretnem primeru predvsem za premajhno ambicioznost organizatorjev dogodka. Tako ali drugače škoda. Kajti kolikor zaznavam vsebino in širokost antigejevskih čustvovanj, razsežnost teh presega vse siceršnje navijaške, politične ali svetovnonazorske delitve, to pa nima smisla.