Z Andrejem Pozničem ni mogoče pametno razpravljati. Pred leti je neko poletno dopoldne prišel na občinski odbor ZB v Novem mestu v kratkih hlačah in sandalih ter od predsednika L. Goloba želel zvedeti, kakšna organizacija je ZB, koliko članov ima in kako deluje. Predsednik ga je seznanil z demokratično sestavo nepolitične borčevske organizacije, ki svojega dela ne skriva, zgrajena je na delegatskem sistemu in podobno. Ko je A. Poznič spraševal, kako ZB občuje z javnostjo in "kdo piše članke za vas", mu je predsednik razložil, da ima odbor razne komisije, ki presojajo potrebe in tudi obveščajo javnost. A. Poznič je vrtal v predsednika naprej in mu tvezil tudi o morali, ki da jo je dal sam Bog, njegovi namestniki na svetu pa zdaj presojajo njeno uresničevanje. Lotil se je tudi nekaterih medvojnih dogodkov in med drugim grdo govoril o vlogi političnih komisarjev, ki so "dali pobijati ljudi". Predsednik L. Golob mu je ob tem povedal, da si takega sramotenja kot nekdanji partizan ne dovoli in je nenapovedanemu gostu dokaj vljudno pokazal vrata. Poznič se je poslovil z obljubo: "Še se bomo slišali!"