Pa vendar bi bila zgrešena misel, da nas je zgolj naključno naplavil propad komunizma. Dvesto let nazaj ne bi kaj podobnega nič pomagalo. To je bil narod neukih kmetov, katerega maloštevilna inteligenca je občevala v jeziku gospodarjev. Šele romantizem je prebudil nacionalno zavest. Odtlej se je zvijala po nekakšni heglovski spirali. Narod pa je vse od prebujenja deklarativno poveličeval kulturo in še posebej literaturo kot tisto polje, na katerem se lahko s sebi lastno močjo enakovredno kosa z drugimi narodi, ki premorejo tudi številne epske spomine. Slovenska ljudska pesem je izrazito lirska in nič čudnega ni, da se je narod zares rodil s pesnikom in ne romanopiscem, s Puškinom in ne Tolstojem, s Prešernom in ne Jurčičem, pa čeprav gre tudi slednjemu zaslužena hvala. In vendar oče slovenskega romana ne more sanjati o kakem državnem prazniku, ki bi bil dela prost dan. France Prešeren je prvi med enakimi in moramo priznati, da povsem zasluženo. Ta narod je naredila poezija in ne proza. Umetniška moč obeh ustanoviteljev je le težko primerljiva.