Pravzaprav se je to že zgodilo - in jaz res ne bi rada, da gre mimo. Bilo je prejšnji četrtek, v nočni oddaji, ki jih na SLO 1 pripravlja Barbara Lombergar. Tema so bile posledice možganskih poškodb, poanta pa, da so ljudje, ki se jim to zgodi, največkrat inteligentni enako, kvečjemu bolj, od ostalih. Le orodja za občevanje, takorekoč, imajo poškodovana, zato jih ostali, domnevno normalni, dojemamo kot tujek. Težko opišem - Damjana, gosta oddaje, ki je po nesreči priklenjen na voziček, s svetom pa občuje s pomočjo računalnika, bi morali videti. Potem bi vedeli, da je vseskozi sledil pogovoru. Zato me je res razjezilo, kako je ta njegov občevalni vmesnik primitiven, s popisanim trakom, ki se, kot pri telegrafu, z zamikom vali iz naprave, namesto ekrana, ki bi bil obrnjen proti sogovorniku in bi tako omogočal simultanost sporazumevanja. Stephen Hawking, znameniti fizik, ima z občevalnimi napravami več sreče. Je popolnoma negiben, še prst komaj premika, vendar pa mu kompleksen računalniški mehanizem gladko omogoča občevati s svetom. Tako temeljito, da je pravzaprav vprašanje, kje se tu konča človek in kje začne stroj. Enega je nemogoče ločiti od drugega, in če izklopimo stroj, izgubimo človeka. A to bi nas ne smelo vznemirjati. Kot družbena bitja smo ljudje tako ali tako vselej odvisni od drugih, drugi, in ne mi sami, slednjič določajo, kdo in kaj smo. Kar pomeni, da je res vseeno, ali so ti drugi soljudje, inštitucije ali naprave - v nobenem primeru nismo to mi sami.