v svojem zapisu o mitu Lepe Vide: “Naša obal se mi zdi tako kremenita, tako težka in bela, tako zamolkla; (...) morje ni več morje, ampak kristal, in bela obal je kot bela roka, ki ga hoče zaseči. (...) Ob tej obali je stala nekoč lepa Vida. Njeno telo z obalo, njena duša z morjem (...) ”. Brez mita bi ne bilo Prešerna, niti Gregorčiča, bi ne bilo Cankarja, Gradnika in Grudna, verjetno tudi Kosovela ne, vsaj takega, kakršnega poznamo, kjer beseda, kljub – izmom in avantgardi, kljub revolucionarni misli, ostaja nedotakljiva, ker je odraz skupnosti in naroda. In torej beseda kot pojem, ki nikoli ne izgubi svoje semantike, ne postane zgolj igra, kar ponovno potrjuje, da se Slovenci nikakor ne prepoznavamo v teritorialni zamejenosti, ampak v svojem jeziku: Sprachbewustsein je naša temeljna odlika in oblika naše narodne biti. Zato smo zavezani besedi in je beseda - in z njo književnost kot besedna umetnost, razpoznavni znak našega zgodovinskega in kulturnega obstajanja, kar je potrdil tudi Milan Kundera, ko je govoril o slovenskem narodu v trenutku, ko je bila osnovana samostojna slovenska Država. In v kar so verjeli Primorci pred devetdesetimi leti, ko so začeli goreti naši Narodni domovi. Primorski ljudje so se, prvi v Evropi, uprli načrtu narodnega genocida, in leta 1930, torej pred osemsedetimi leti, so v Bazovici padle prve žrtve, katerih pot Vekoslav Španger označuje kot “vzvišeni cilj”. Tako verjamemo Edvardu Kocbeku, ko piše: “Narod ni močan takrat, ko ne more skočiti iz svoje kože, ker ima svoj izvirni jezik za obrambno obliko, pač pa je močan takrat, ko mu postane jezik suveren in tako rekoč osvojevalen izraz, ki z njim popolnoma sproščeno občuje s svetom. Vsak narod se mora prej ali slej poistovetiti s svojim jezikom, da mu postane nezamenljiv in kongenialen izraz, njegova najintimnejša resnica, njegova narava”. Naj bo naš praznik, ki so si ga organizatorji omislili v znamenju jezika in morja, potrditev upanja v na videz še tako brezupnem času. Naj bo to morje, katerega širino in prijateljstva prinašamo kot razpoznavni element osrednjemu slovenskemu kulturnemu prostoru, čim bolj prisotno v vseslovenski zavesti.