pridejo temu kraju nič bliže kot grehota in kes, ki sta njihov vir. […] Samo če imaš zdravo dušo, boš občutil ves čar takega odmaknjenega življenja; samo pošteni ljudje uživajo v krogu družine in se radi zapirajo vanj. Če je sploh kje na svetu srečno življenje, je prav gotovo táko, kot ga preživljajo tu. Ampak pogoji za srečo ne pomenijo nič, če jih ne znaš izrabiti; kaj je prava sreča, pa spoznaš samo, če si jo sposoben okušati. Če bi moral natančno povedati, kaj počnejo v tej hiši, da so tako srečni, mislim, da bi odgovoril prav, če bi rekel: Tu znajo živeti; pa ne v tistem smislu, ki ga dajejo tej besedi v Franciji, namreč da občuješ z ljudmi po določenih šegah, ki jih odreja moda, ampak živeti na človeški način, za kakršnega je človek rojen – živeti življenje, o kakršnem mi govorite, kakršnega zgled ste mi dali, življenje, ki traja dlje od svojih dni in ki se človeku na smrtni dan ne bo zdelo zapravljeno. […] Julijina duša in njeno telo sta enako občutljiva. V njenih čustvih in njenih organih vlada ista rahločutnost. Ustvarjena je za to, da spozna in okusi vse radosti, in celo krepost sámo je dolgo ljubila le kot najslajši užitek. Ko dandanes mirno uživa to največjo slast, se ne odpoveduje nobeni od drugih, ki se lahko družijo z njo; ampak njen način, kako jih okuša, je podoben samozatajevanju tistih, ki se jim odrekajo, in umetnost uživanja je zanjo umetnost pritrgovanja; pa ne tistega mučnega in bolečega pritrgovanja, ki žali naravo in ga njen stvarnik kot nesmiselno poklonitev zavrača, ampak občasno in zmerno pritrgovanje, ki ohranja prevlado razumu, je začimba užitkom ter preprečuje njih zlorabo in gnus. Julija trdi, da vse, kar je povezano s čuti in ni potrebno za življenje, dobi drugo naravo, brž ko se spremeni v navado, ko neha biti užitek in postane potreba; trdi, da človek s tem sam sebi nadene verigo in se hkrati odreče uživanju in da svojih želja s tem, da jim zmeraj ustrezaš, ne zadovoljiš, ampak jih pogasiš. Edina umetnost, s katero si povečuje vrednost najneznatnejših stvari, je v tem, da se jim dvajsetkrat odreče in si privošči užitek samo enkrat. Ta preprosta duša si tako ohranja svojo prvotno prožnost: okus ji ne plahni, nikoli ne čuti potrebe, da bi ga spodbujala z nezmernostjo, in dostikrat vidim, s kakšno slastjo uživa v kakšnem otroškem veselju, ki bi bilo vsakomur drugemu nekaj plehkega.