To ni stavba, ki bi bila potisnjena na obrobje mestnega življenja, ampak stoji pravzaprav v bližini krajevnega središča. Na eni strani se naslanja na cerkev, na drugi pa jo od prvih stanovanjskih hiš loči le nizka žičnata ograja, ki zamejuje samostanski vinograd, v katerem fantje iz centra pridelujejo grozdje. V Krminu, majhnem in zaspanem mestecu, ki se drži regionalne ceste med Gorico in Vidmom, ljudje živijo s komuno na dva načina: ali so z njo tesno povezani ali pa se zanjo ne zmenijo. Ko se je pred štirimi leti razširila novica, da mislijo v krilu samostana, s katerim frančiškani niso imeli kaj početi, naseliti skupino fantov iz skupnosti don Pierina, so bili negativni odzivi med prebivalstvom redki, večina ljudi je zgolj skomignila z rameni in se še naprej brigala le za svoje opravke. Skupina bližnjih sosedov se je nekaj časa trudila z zbiranjem podpisov, s katerimi naj bi občinskim oblastem pokazala svoje nestrinjanje z ureditvijo terapevtskega centra v soseščini, vendar ji ni uspelo prav zaradi brezbrižnosti večine. Nezaupanje pa ni trajalo dolgo. Skoraj sočasno s prihodom prvih fantov so v Krminu ustanovili prostovoljno organizacijo La Fenice, ki krajevno prebivalstvo povezuje z življenjem v terapevtski skupnosti. V svojih prostorih so pripravili sprejemni center za nekdanje zasvojence, ki se želijo vključiti v sistem zdravljenja, kakršno poteka v komunah don Pierina, ukvarjajo se z zbiranjem vseh vrst pomoči, pripravljajo predavanja, skrbijo za obveščanje. »Ljudje so sovražni do teh fantov, ko naenkrat postanejo njihovi sosedje, le dotlej, dokler sami ne spoznajo, kakšni so in kako v resnici živijo,« pravi gospod Vittorio, tajnik zveze La Fenice, »v njihovih glavah je narkoman takoj tudi kriminalec in družbeno zlo, ampak ti fantje so narkomanije že dolgo osvobojeni in z načinom življenja v komunah iščejo nove vrednote, pa tudi tiste, ki so jih izgubili. Z ljubeznijo in sožitjem ne zdravijo in učijo le sebe, ampak tudi svojo okolico.« In potem hiti pripovedovati, kako je eden izmed sosedov, ki je bil med najbolj zagrizenimi nasprotniki terapevtske skupnosti ob ograji svojega doma, po dveh tednih z lova prinesel fantom nekaj ulovljenih zajcev. Razlog za strah in nezaupanje prebivalcev krajev, ki gostijo terapevtske komune, je za tiste, ki so jih sprejeli, razumljiv in po njihovem mnenju izvira zgolj iz nepoznavanja sistema organiziranja skupnosti, njihovih načel in načina življenja v njih. Vendar so v Italiji še druge strukture, ki jih komune motijo. Lokalnim kriminalnim združbam, za katere je razpečevanje mamil neusahljiv vir precejšnega zaslužka, so komune, predvsem pa sporočilo, ki ga prenašajo, trn v peti in nemalokrat se zgodi, da jih poskušajo namenoma očrniti v očeh javnosti. V Krminu se je že nekajkrat zgodilo, da so pred vrati terapevtskega centra našli odvržene injekcije, za katere so ugotovili, da so bile tja namenoma položene zgolj zaradi izzivanja.