»Minister izvaja divjo in nenačrtovano privatizacijo, s katero povzroča razgradnjo zdravstvenega sistema, saj dopušča in sodeluje pri nenadzorovanem in nezakonitem podeljevanju koncesij ...« je poslanka iz Domžal 12. decembra lani v Državnem zboru kot prvo podpisana pod zahtevo za interpelacijo ministra Bručana začela svoj uvodni govor. A gospa poslanka je pozabila povedati, da je bila doslej največ koncesij podeljenih v osnovnem zdravstvu, kjer jih ne podeljuje minister, ampak župan. In gospa poslanka je v času svojega županovanja v svoji občini podelila kar 14 koncesij, to je vsem zobozdravnikom in polovici splošnih zdravnikov. In če verjamemo njenim trditvam, s tem ni povzročila »razgradnje zdravstvenega sistema« v svoji občini, saj – kot smo 26. januarja lahko brali v Ljubljanskem dnevniku – sama »ugotavlja, da so koncesije podeljevali racionalno in so občani zadovoljni, saj največkrat ne vedo, ali obiščejo koncesionarja ali zdravnika iz ZD.« Kako naj razumemo, da en človek v tako kratkem času poda dve tako skrajno kontradiktorni izjavi? Kako lahko nekdo trdi, da ministrovo početje pomeni konec zdravstva, če že ne konec sveta, sam pa enako počne v mnogo večji meri in se s tem celo hvali? V izjavah gospe poslanke ni čutiti objektivne skrbi za slovensko zdravstvo, pač mnogo bolj to, da je s prvo izjavo pač želela očrniti ministra, z drugo pa opravičiti svoje ravnanje. Cilj očitno posvečuje vsakršna sredstva! Popolnoma enako dogajanje opažamo v dosedanjih javnih razpravah o slovenskem zdravstvu, kjer se kar naprej ponavljajo čudne demagoške floskule, kot je: »Ne bomo dovolili, da bi zdravstvo postalo profitna dejavnost!« s čimer večina misli, da zdravstvene storitve ne smejo postati tržno blago! Že petnajst let pa se na mnogih zdravniških simpozijih in na strokovnih srečanjih zdravstvene politike z zdravstveno zavarovalnico ugotavlja, da je treba zdravnikom privzgojiti »stroškovno zavest«, to je zavest o stroških, ki jih povzročajo s preiskavami, recepti in napotnicami. Javna zdravstvena sredstva so pač omejena in če jih potrošimo za nepomembne preiskave in napotitve, potem resnično bolnim podaljšamo čakalne dobe ali pa jih celo prikrajšamo za nujno potrebne storitve. Od tod različni poskusi, kako zdravnike vzpodbujati k varčevanju. Tudi zato zdravstvena ekonomika sodi v študijski program medicinske fakultete. Zdravstvene storitve so še kako tržno blago! »Koncesionarjem je samo za denar!« pa je druga taka floskula, ki je ne le krivična, ampak tudi žaljiva. Ne poznam učitelja ali socialnega delavca, pa tudi ne poklicnega politika ali predsednika sindikata, ki bi svojo službo opravljal tudi v primeru, če ob koncu meseca ne bi dobil svoje plače, od katere živi on in vsa njegova družina. Pa jim zato ne moremo očitati, da delajo samo za denar. »Pošteno delo je vredno poštenega plačila,« je eno od temeljnih načel pravične družbe. V vseh razpravah o javnem zdravstvu pa najbolj moti, da so nekateri še vedno tako zelo nezaupljivi do individualne pobude nosilcev zdravstvenega varstva. Še vedno prisegajo na preživeli sistem planskega socializma, v katerem so bili tudi zdravniki le delavci. Njihovo delo so do podrobnosti načrtovali drugi, za pogoje njihovega dela so skrbeli drugi in tudi za njihova dejanja je veljala kolektivna odgovornost, kar pomeni, da ni odgovarjal nihče. Čudim se, da prav tisti, ki se najbolj deklarirajo za liberalce, najmanj zaupajo zasebni pobudi in ekonomskim zakonitostim. V spolitiziranih javnih razpravah o slovenskem zdravstvu, ki smo jih (tudi na Vrhniki) deležni v zadnjih mesecih, je toliko zavajajočih izjav, žaljivih floskul in pavšalnih obsodb, da je povprečen bolnik le še bolj zmeden in nezaupljiv predvsem do »privatnih dohtarjev«. Nekoč, ko sem bil že pet let zasebni zdravnik s koncesijo, sem za paravanom opravljal manjši kirurški poseg, pri sestri pa ste sedeli dve starejši gospe in se pogovarjali o zasebni dejavnosti. »Jaz pa nikoli ne bi šla k privatnemu dohtarju!« je rekla moja dolgoletna pacientka. »Prav imate, kar mene se držite!« sem jo potrepljal po rami in jo povabil v ordinacijo. Toliko o verodostojnosti populističnih ocen, ki se jih mnogi tako radi navzamejo. Kot je za terapevtski uspeh potreben zaupen odnos med bolnikom in zdravnikom, tako je tudi za uspešno zdravstveno varstvo nekega kraja potreben zaupen odnos med krajani in zdravstveno službo. Zaupanja pa se ne doseže tako, da kakšen neprijeten dogodek enostransko napihnemo in ga do skrajnosti posplošimo: »Takšni so dohtarji!« Zaupanja med krajani in zdravstveno službo tudi ni mogoče doseči, če se zdravnik zapre v svojo ordinacijo med svoje izbrane paciente, težave drugih krajanov, katerih zdravnik morda ni dostopen, pa ga ne brigajo. Zdravnik v osnovnem zdravstvu ni odgovoren le za bolnika, ki je v ordinaciji, in za paciente, ki so se opredelili zanj, ampak je soodgovoren tudi za zdravstveno varstvo celotnega kraja. Bolj je zdravnik samostojen pri opravljanju svojega poklica, bolj je tudi soodgovoren za usklajeno delovanje celotne zdravstvene službe v kraju. Kdor take soodgovornosti ne čuti, ni vreden koncesije v osnovnem zdravstvu. Usklajenega delovanja zdravstvene službe v nekem kraju pa ne more doseči ne občina ne sindikat in ne javna polemika. Dosežejo ga lahko le nosilci zdravstvene službe, to so predvsem zdravniki, tako zaposleni kot koncesionarji. Potreben je torej pogovor in še enkrat pogovor, pa čeprav se morda začne z očitki in prepiri. Tudi sam sem okusil delo in življenje zasebnega zdravnika s koncesijo. Tudi jaz lahko zaposlenim zdravnikom, ki želijo v zasebno dejavnost, svetujem premislek. Če menijo, da bodo potem imeli več denarja in dopusta, pa manj dela, skrbi in odgovornosti, potem naj se ne podajo na to pot. Enako kot zdravstveni dom so tudi koncesionarji deležni vseh pravic pa tudi dolžnosti javne zdravstvene službe. Skupaj z zdravstvenim domom morajo poskrbeti za tisto zdravstveno službo, ki je ne more izvajati en sam zdravnik, kot sta na primer dežurna služba in nadomeščanje odsotnega kolega. Gre za sodelovanje zaposlenih in zasebnih zdravnikov, sobivanje zdravstvenega doma in koncesionarjev. Gre za kulturo korektnih odnosov in prijateljskega sodelovanja, katerega cilj je skupno dobro, to pa je zadovoljstvo vseh, tako pacientov kot izvajalcev zdravstvene službe. Tako kot so nekateri drugi kraji, je gotovo tega sposobna tudi Vrhnika. France Cukjati, dr. med., poslanec Državnega zbora RS