Grozljivo. Povsem brez občutka za razloček med osebami in njihovo vlogo. To plat Ure je osvetlila Spomenka Hribar v Pismu iz obzorja ideologije (Dušan Pirjevec in spraševanje o resnici), Delo (2. 8. 1997), str. 28. In malodušje, o katerem govori Ura? Ga ne sejejo v veliki meri prav takšni toni, kakršen je njen lastni, apokaliptični ton? To se mi je, če se ozrem nazaj, pri Uri že ob prvem branju najbolj uprlo. Potem pa uvodno navajanje, da »zelo ugledni časopisi zahodnega sveta že dlje časa kritično pišejo o stanju demokracije v naši državi«. Kakor da ta pisanja ne bi bila bolj ali manj posledica našega lastnega tožarjenja. Ne samo desničarskih strankarskih veljakov doma in po svetu, ampak tudi tekstov, kakršna je Ura. Ni njena dvojezična izdaja, v slovenščini in angleščini, namenjena prav temu? Očrniti državo ne samo doma, ampak tudi na tujem? Nedostojno.