Drugače je z očkom. Ta vlada z odsotnostjo, vsemu se izogiba, onemogoča vsakršno zbližanje. Tudi takrat, ko sem bila tako majhna in se je igral z mojim telescem, ni nikoli rekel niti besede. Mamica je drugačna. Povsod je navzoča, tako pri zmerjanju in očitkih kot pri svojih stiskah in jadikovanju. Nikoli se ne morem izogniti njeni navzočnosti, a ta prisotnost me ne more hraniti. Ni to, kar potrebujem. Uničuje me. Pa tudi očkova odsotnost me je uničevala, ker sem bila kot otrok vendar tako lačna »hrane«. Kje naj bi jo iskala, ko pa so mi jo odrekali starši. »Hrana«, ki sem jo tako nujno potrebovala, je bil človeški stik, pa nista ne mamica ne očka vedela, kaj je to, in sta se bala povezanosti z menoj, ker sta bila sama kot otroka zlorabljena. Kajpak počenjam znova isto: zdaj poskušam razumeti očka. Šestnajst let sem to nenehno počela, zdaj pa bi se rada tega dokončno otresla. Naj je očka še tako trpel zaradi osamljenosti, drži, da me je pustil odraščati v tej osamljenosti, da me je kot otroka poiskal samo, kadar me je potreboval in ga zame nikoli ni bilo. In pozneje se me je vedno izogibal. To so dejstva, ki jih ne bom več prirejala. Nočem se še naprej izogibati resničnosti. 9. april 1998 Spet sem močno shujšala in psihiater mi je dal naslov neke terapevtke. Ime ji je Susan. Dvakrat sem že govorila z njo. Doslej je vse v 167