Zdravko je v pogovoru z nami največkrat poudaril, da mu kronično zmanjkuje časa. "Imam redno službo, Urško vsak dan vozim v vrtec in iz njega, nekaj moram zmeraj skuhati, hkrati pa imam samo dve roki in na žalost ne morem biti na dveh krajih hkrati." Najprej mu je usklajevanje vseh teh opravil delalo velike težave, sčasoma pa se je prilagodil novi družinski sliki in danes vse opravlja kot za šalo. Vzgojiti otroka skozi jaslice in vrtec, od jeseni pa bo na vrsti tudi šola – vse to je za očka samohranilca težek zalogaj. Ko je očka v službi, Urška ostane v šolskem varstvu, v skrajni sili pa pomagajo tudi prijatelji, ki so se že navadili igrati varuško. "Ne vem, kako bi mi v vsem uspelo samemu. Prijatelji so se v zadnjih letih res izkazali in zmeraj, ko kateri od njih pazi Urško, sem popolnoma miren."