Kolikor dlje smo se pregovarjale z gospodom Zmedenskim, tem manj me je spominjal na človeka plemenitega rodu. »Le nekaj kratkih vprašanj!« je ponovno poskusila Amanda, pri čemer si je nadela svoj najprivlačnejši nasmeh. Že več kot enkrat ji je pomagal. Vendar koščeni gospod očitno ni bil dojemljiv za takšne čare. »Izginite!« je še enkrat zaklical, nato pa je glasno zaloputnil vrata. Amanda se je popraskala po glavi. »Ta je pa trd oreh.« »Morda ne bi bilo slabo, če bi prosile Eleonore, da se malo pogovori z njim,« je predlagala Rožica. »Plemič s plemičem, tako rekoč.« »Dobra zamisel!« je vzkliknila Amanda. »Otroka, kaj bi jaz brez vaju!« To sva seveda radi slišali. »Potem pa kar pojdimo domov, da bom poklicala Eleonore,« je nadaljevala Amanda. »Morda jo bom pa pregovorila, da se bo pomenila s Homerjem Zmedenskim.« »Kar odpeljite se domov,« je rekla gospa Wolff. »Jaz se bom mimogrede ustavila še na policijski postaji. Morda je Horst že ugotovil, kako je s fotografijo.« »Ali ne bi šli midve s teboj?« sem vprašala, saj sem rada obiskovala očka v službi. »Mislim, da bo bolje, če grem sama, če bo tam tudi komisar Pauer. Ta vaju nima preveč rad. In kadar se Pauer razburi, si tudi Horst ne upa ničesar povedati.« Imela je prav. Rožičina mama je očitno očka zdaj poznala že tako dobro kot jaz. Če ne bi bil tako sramežljiv …