Pravljične besede; pravljični nasvet. A kaj, ko smo živeli na pravljičnem kraju. V zaporničarski koči ob reki, sredi Fensov. Daleč stran od širnega sveta. Moj oče pa, ki je bil vraževeren mož, se je zadev rad loteval tako, da so se zdele čarobne in okultne. Tako je vrše za lov na jegulje vedno nastavljal ponoči. Ampak ne zato, ker se vrš za jegulje ne bi dalo nastaviti podnevi, temveč zato, ker mu je bila skrivnostnost teme po duši. Neke noči, ob kresu leta 1937, sva ga Dick in jaz pospremila, ko je šel nastavit vrše v bližino Stott's Bridgea. Bilo je vroče in brezvetrno. Ko smo jih razpostavili, smo se zleknili ob rečnem bregu. Dick jih je imel štirinajst, jaz deset. Črpalke so tok-tokale, neutrudno kot zmeraj, da jih komaj še zaznavaš, povsod po Fensih, v jarkih pa so regljale žabe. Na nebu nad nami je mrgolelo zvezd, in medtem ko smo strmeli vanje, kakor da bi se sproti množile. Ko smo takole poležavali, je očka rekel: Sploh vesta, kaj so zvezde? Zvezde so srebrni prah božjega blagoslova. Drobceni odkrušeni delci nebes so. Bog jih je zalučal dol, da bi se razsuli po nas. Ko pa je videl, kako smo hudobni, si je premislil, in zvezdam ukazal, naj obmirujejo. Zato zdaj visijo na nebu, čeprav se nam zdi, kakor da se bodo vsak hip utrnile ...