Z malo Nino čakava v vrsti za karte za kino. Prijazna starejša gospa, ki stoji za nama, se skloni k mali svetlolasi, modrooki deklici, ki me drži za roko. Ne more si kaj, da je ne bi ogovorila: "Kako lepo da te očka pelje v kino, kajne?" Še preden je do konca izustila svoje trapasto vprašanje, sem vedel, kaj bo sledilo: "On ni moj očka!" Gospa se v trenutku zravna, zardi in se začne na ves glas opravičevati. Srčno upam (v korist vseh meni podobnih sotrpinov), da jo bo neprijetni dogodek izučil in se odslej ne bo več obregnila v otroke drugih. Dogodek zame ni popolnoma nič novega in v dveh letih, odkar sem poročen z Ninino mamo, sem že dodobra okrepil svoj značaj, da me takšne neprijetnosti ne vržejo več iz tira. Petletna frkljica pa mirno stoji poleg mene z angelskim nasmeškom, kot bi se nič ne zgodilo.