Ob začetkih rimskega prodora v naše kraje je morala zahodna Slovenija še soditi h Galiji Cisalpini in po njenem preoblikovanju k Venetiji in Histriji. Severna ozemlja so bila del po letu 35 pred Kr. sicer dejansko priključenega, formalno pa še (do l. 42. po Kr.) samostojnega Norika, vzhod in jugovzhod našega sedanjega ozemlja sta sodila najprej k Iliriku, potem pa še v času Avgustove vladavine k od Panoniji, ločeni Ilirika. Ker so rimsko oblast na delu ozemlja šele vzpostavljali, drugje pa je bila že desetletja vkoreninjena, nam pomanjkljivi viri posredujejo premalo podatkov o mejah in zanesljivosti teh meja, pa tudi o podrobnostih v načinu delovanja zgodnjih provinc. Popolnejšo sliko imamo o provincah po Trajanovi preureditvi, provincah in mejah, ki so ostale potem nespremenjene kar 200 let. Tedaj je segal Norik do Trojan, meja mu je tekla od Litije do Radeč, celo južno od Save, vključevala Kozjansko, tekla po ali pod vzhodnimi obronki Pohorja in po zahodnih vrhovih Slovenskih goric. Dravsko in Ptujsko polje, vzhodne Slovenske gorice in Haloze, Prekmurje, Krško polje, osrednja Dolenjska, Gorjanci in Bela krajina so bili del Zgornje Panonije - Pannonia Superior. Zahodno od Trebnjega je bilo že mestno območje Emone, verjetno že tedaj skupno s širokim pasom pivškega Krasa, območja z nekoliko posebnim položajem. Venetia et Histria je bila omejena na svet južno in zahodno od Nanosa in Razdrtega (prelaz Ocra) in prišteta k Italiji kot X. pars. Toda bistvena organizacijska enota, po kateri so pobirali davke in novačili vojake, so bile manjše enote, posameznim mestom pripadajoča ozemlja, municipialna ozemlja. Beseda "municipium" nam razodeva poreklo pojma: ob začetkih je šlo za osvojeno, priposestvovano ozemlje. Cesarsko obdobje je na te ozemeljske celote preneslo prastaro vlogo tribusa v Rimu in Italiji iz časov republike ali plemenskega ozemlja iz osvojitvenega obdobja. Rimska država se je namreč obračala na posameznika vedno v skupini, zlasti kadar ni šlo za rimske državljane (glej tudi Razslojenost), nagovarjala je dejansko pleme - gens ali umetno skupino, združujočo prebivalce preglednega in obvladljivega ozemlja, premoženjskega sloja, pozneje pa tudi posamezne druge, npr. poklicne ali verske skupnosti. Predstavniki take enote so morali, enako kot zakupniki javne lastnine, s premoženjem jamčiti za izpolnjevanje obveznosti do države in si smeli potem primerno, dasi ocenjeno in nadzorovano, poskrbeti nadomestilo v svojem okolju. Hkrati so upravljali ti predstavniki lastnino skupnosti; omenjamo jo posebej, ker so bile v mestih v skupni lasti mnoge, delovanju skupnosti potrebne stavbe. Mestni predstavniki so bili voljeni v skupščini družinskih glavarjev višjih premoženjskih slojev (decuriones, ordo decurionum). Med njimi je spretno premišljeno podeljevanje državljanskih pravic - in naseljevanje - še dodatno poskrbelo za vdanost. V tem je bila moč rimske države.