Pred dvema, tremi meseci je Hrvaško pretresla velika afera, ko je policija v Dubrovniku pridržala mladeniča, ki je na globalni socialni mreži Facebook ustanovil skupino »Stavim, da bom našel pet tisoč ljudi, ki ne marajo Sanaderja«, nanjo pa je nekdo pripel fotomontažo hrvaškega premierja v nacistični uniformi. Nespreten obračun hrvaških oblasti z mularijo s Facebooka se je kajpada sprevrgel v popoln polom in Sanaderju se je smejala vsa Hrvaška. Facebook je tako bučno vstopil v hrvaško politično življenje. Na največji svetovni socialni mreži so začele vznikati nove protestne skupne. Skupina »Zategnite pasove, banda lopovska!«, ki je bila odgovor na Sanaderjev napad na Facebook, obenem pa tudi na njegov protirecesijski program, je v nekaj dneh zbrala skoraj sto tisoč članov. Virtualni protest kot novo politično orožje so prepoznali tudi na lokalni ravni in skoraj vsako mestece ali vaško naselje, ki da kaj nase, je na Facebooku dobilo skupino proti lokalni oblasti, proti skorumpiranemu županu, visokim cenam parkiranja, hrupu cerkvenih zvonov, gradnji jedrske elektrarne ali vsaj proti globalnemu segrevanju. Letos je bilo na Hrvaškem ustanovljenih več facebook skupin kot leta 1990 političnih strank. Samo pro in contra premierju Sanaderju obstaja ta trenutek dvesto facebook skupin. Novi fenomen so poleg Sanaderjeve tajne policije opazili tudi sociologi, psihologi in fenomenologi, ki že nekaj mesecev razpravljajo o novem prostoru družbene akcije. Mladi nočejo več sedeti križem rok in molčati, pravijo sociologi družbenih gibanj. Oblast se ne zaveda vpliva in moči novih medijev, opozarjajo politični komentatorji. Dovolj je bilo!, sporočajo facebook gverilci. Stop! Dol! Nočemo! Hočemo! Zmoremo! Moramo! Spremembe! Stavim, da bom zbral deset tisoč ljudi, ki ne podpirajo vlade! Stavim, da bom zbral sto tisoč ljudi, ki ne bodo glasovali za HDZ! Stavim, da bom zbral milijon ljudi za revolucijo! Revolucija! Upor! Protest! Dovolj! Pravi čudež, da je Ivo Sanader preživel vse te revolucije.Internet je zares pravo čudo. V starih časih je bila revolucija veliko bolj zapletena stvar, težje je bilo organizirati revolucijo kot olimpijado. Moral si v popolni anonimnosti zbrati nekaj sto somišljenikov, najti prostor za srečevanja, tajno tiskati brošure, časopise in letake, vsaj eden med vami se je moral spoznati na radio in šifre, treba je bilo navezati stik z kakim nižjim sekretarjem ameriškega veleposlaništva za nabavo lažnih potnih listov in dokumentov, preko Cie priti do denarja in orožja, opraviti hitro gverilsko urjenje, po mestih poiskati zanesljive ljudi in ustanavljati celice, odpirati tajne bančne račune, novačiti ljudi iz vojske in policije, se dokopati do podrobnih načrtov predsedniške palače... Če torej potegnemo črto pod vse skupaj, resnega državnega udara ni bilo mogoče organizirati brez vsaj enoletnih obsežnih priprav. Revolucija ni bila zajebancija.Danes je vse neprimerljivo bolj preprosto. Sedite doma, na internetu odprete Facebook, izberete eno od skupin proti vladi in državi, kliknete »Join the group« in stvar je končana. Zdaj ste revolucionar enaindvajsetega stoletja. Skupaj vas je pet, deset, sto tisoč, milijon, vlada pa se trese in trepeta pred vami. Dovolj je bilo. Mladi ste, polni gneva, besni, hočete spremembe, hočete jih zdaj, nočete več molčati in sedeti križem rok, prižgete računalnik in ustanovite skupino »Dol z vlado!«. Čutite, kako vam po telesu polje revolucionarni adrenalin ali nekaj podobnega, zaprete oči, skrčite pesti, napnete mišice, revolucija v vas plameni, ne morete več zdržati in greste na WC. Še preden potegnete vodo, ima vaša revolucionarna celica že štirideset članov. Samozadovoljno se muzate. Pa ste dali vetra tej skorumpirani bandi. Ne bodo vas več zajebavali. No pasaran. Hasta la victoria siempre!Potem ko ste tudi to jutro začeli revolucijo, popijete požirek kave in se pridružite skupini »Sovražim Paris Hilton«. Pa skupini ljubiteljev sevdaha. In skupini navijačev Manchester Uniteda. Skupini proti eksperimentom na živalih. Proti resničnostnim programom. Proti domačim humorističnim serijam. Proti diskriminaciji kadilcev. Potem ko ste se včlanili v dvesto sedemdeset facebook skupin, zadovoljno izklopite računalnik. Niti opazili niste, kdaj se je znočilo. Greste spat, saj morate biti pripravljeni in sveži. Jutri je veliki dan. Jutri boste začeli novo revolucijo. Ah, ko bi obstajal internet v času Mao Cetunga! Ko bi Castro in Che, Josip Broz ali Vladimir Iljič imeli Facebook! Sedi tako mladi Uljanov za računalnikom v čitalnici univerze v Sankt Peterburgu, študira rimsko pravo in nič mu ne gre v glavo, pa se iz dolgočasja logira na Facebook, odpre skupino »Stavim, da bom zbral milijon ljudi, ki imajo dovolj carističnega režima« in odpošlje krožni poziv svojim facebook prijateljem Martovu, Plehanovu, Axelrodu, Rosi Luxemburg, Clari Zetkin, Veri Zasulič in drugim. Že čez nekaj trenutkov ima skupina več kot sto članov in mladi Uljanov zadovoljno puhne oblaček dima iz cenene cigarete. Potem se veselo pridruži fanom balerine Olge Preobraženske, pa facebook skupinam »Sovražim secesijsko slikarstvo«, »Podprimo borce za neodvisnost Filipinov«, »Zaustavimo eksperimente Marie Curie«, »Komu je smešen Mark Twain?« in »Stavim, da bom našel 100.000 ljudi, ki jim gre na živce patetični kič Petra Iljiča Čajkovskega«.Morda bi bil svet danes boljši, če bi v tistem času obstajal Facebook. Morda bi bila Hrvaška boljša. In morda ne bi bilo potrebe, da vsako jutro začnemo z revolucijo. Pa tudi Ivo Sanader ne bi trepetal pred vojsko brezkompromisnih gverilcev v študentskih sobicah. red dvema, tremi meseci je Hrvaško pretresla velika afera, ko je policija v Dubrovniku pridržala mladeniča, ki je na globalni socialni mreži Facebook ustanovil skupino »Stavim, da bom našel pet tisoč ljudi, ki ne marajo Sanaderja«, nanjo pa je nekdo pripel fotomontažo hrvaškega premierja v nacistični uniformi. Nespreten obračun hrvaških oblasti z mularijo s Facebooka se je kajpada sprevrgel v popoln polom in Sanaderju se je smejala vsa Hrvaška.