To je bil čas, ko se je Jugoslavija tudi v svetu predstavljala kot država miru. Medtem ko je mednarodni terorizem pustošil po Britaniji, Italiji, Španiji, ZDA, Bližnjem vzhodu in Nemčiji, je bilo v SFRJ politično nasilje omejeno na posamezne, celo ekscesne primere. Vendar je Jugoslavija takrat pomagala tudi nekaterim pomembnim teroristom, na primer razvpitemu Carlosu. Za njegovo namestitev je skrbel šef srbske SDV Obren Đorđević. Carlos je prvič prišel v Jugoslavijo leta 1975, preoblečen v alžirskega profesorja arheologije Georgea Osharana, njegov osebni stražar Klein pa se je predstavljal za televizijskega tehnika. Potovanje je bilo organizirano na najvišji ravni. Alžirski predsednik Bumedien se je za ta obisk "osebno dogovoril s predsednikom Titom", Jugoslavijo pa je izbral kot "neopredeljeno državo, ki je bila odlična odskočna deska za njegovo potovanje po Evropi". Carlos se je v Evropo namenil novačit člane "2. junija", RAF, Rdečih brigad in Nemških revolucionarnih celic. To je bil čas, ko je nemška vlada ponujala 50.000 mark za aretacijo vsakega s seznama, na katerem je bilo štirideset skrajnežev. Med njimi so bili Klein, Gabriela Tademann in Carlos. Carlos je kljub temu dobil dovoljenje, da svojo bazo napravi v Jugoslaviji. Eno je imel v Beogradu, drugo v Kruševcu. Cena je bila, da nikjer na svetu ne sme napadati državljanov Jugoslavije in njihovega imetja, Tito pa je od njega dobival zaupne informacije o političnem položaju na Bližnjem vzhodu.