Kar se tiče ustvarjalnega procesa, si dovolim objaviti knjigo le vsaki dve leti, ko začutim, da sem zbral dovolj emotivne energije, da lahko nastopim z novo zgodbo. Kadar pišem novo knjigo, je tako, kot da bi izkušal občutje smrti in ponovnega rojstva. Kadar pišem, sem kot ženska. Zanosim z življenjem in ne vem, kakšen bo otrok. Nosečnost traja približno dve leti. V tem času si ničesar ne zapisujem, ničesar ne načrtujem. Edina stvar, ki jo vem, je, da je življenje vame vsadilo seme, ki bo vzkalilo, ko bo čas za to. Potem ko ta čas pride, sedem in začnem pisati. Vsako ustvarjalno dejanje zahteva spoštovanje skrivnosti, zato tudi jaz spoštujem skrivnost in je pri tem ne skušam razumeti.