Vsekakor pa Mesiću ni mogoče odreči, da je v času svojih dveh mandatov precej prispeval krepitvi mednarodnega ugleda Hrvaške. Ob njegovem prevzemu prvega mandata Hrvaška, kljub temu, da je utrpela huda razdejanja in žrtve med vojno po razpadu nekdanje skupne države, ni uživala pretiranega ugleda v mednarodni skupnosti, zagotovo tudi zaradi samovoljne in nedosledne politike njegovega predhodnika Franja Tuđmana. V desetih Mesićevih letih pa se je na Hrvaškem zgodilo veliko – čeprav se ni nihče v »Lijepi naši« ne bi smel slepiti, da pot ni še precej dolga. Hrvaška je postala članica Severnoatlantske zveze (NATO) – kljub pomislekom mnogih, da to niti ni bil največji interes Hrvaške, dve leti pa je bila nestalna članica v Varnostnem svetu … Edina krona, ki bi Slavoncu Stipetu še manjkala za popoln triumf, bi bila sprejem v Evropsko unijo, kar bo moralo ostati na dnevnem redu za njegovega naslednika (kljub temu, da so v Evropsko unijo že sprejeli nekatere države, ki si to po marsikaterih kazalcih zaslužijo veliko manj kot Hrvaška).