Z vstopom Maribora v 1. zvezno nogometno ligo se je življenje v mestu znova povsem spremenilo in z nekaj domišljije in starega spomina ga je bilo mogoče enačiti s tistim v nepozabnem letu 1960, ko je pod Pohorjem prvič resnično zagrmelo, čudežno nogometno vrčico pa je spodnesla tolikokrat predebatirana in zdaj že zgodovinska driska. Ljudje so znova hodili v Ljudski vrt kot v kakšno romarsko svetišče in to pravzaprav od vsepovsod. Če pa je prišla v goste Crvena zvezda, Dinamo, Partizan ali pa Bosanci in Splitčani, potem je bil joj, potem je bil trušč in vrvež po ulicah ob koncu tedna kot v kakšnem južnoameriškem kotlu, s poslikanimi avti, s transparenti, trobljami in avtobusi so prihajali tudi iz Avstrije in z Bavarske, naši Jugoviči na začasnem delu na tujem in brez zadržkov sredi naših navijačev na tribuni ali na stojiščih navijali za svoje. In skoraj ne pomnim, da bi se kdaj resnično stepli, bile so kakšne grožnje, kakšno prerivanje, a je bilo to bolj za okras, bolj folklora kot kakšna resna reč. Saj so bili navijači Hajduka in Zvezde in drugih tudi v Mariboru, na njihove prireditve, na 'plave' in 'bele' plese pa smo hodili vsi in se zvečine tudi na videz poznali.