'Ne,' je zamolklo rekel oče Brown s pogledom na njegovih škornjih; 'samo en kraj je, kjer uspevajo. Uspevajo v košari pod giljotino, poleg katere je stal načelnik policije Aristide Valentin še slabo uro pred umorom. Oh, prijatelji moji, prisluhnite mi še za minutko, preden me raztrgate na kosce. Valentin je poštenjak, če je mogoče enačiti s poštenjem blazno privrženost stvari, kadar ta ni nesporna. Ampak ali ste s tistem njegovem mrzlem, sivem očesu kdaj opazili poblaznelost? Storil bi bil karkoli, karkoli, da bi razdejal tisto, čemur pravi praznoverje razpela. Za to se je bojeval, za to si je trgal od ust, in zdaj je za to moril. Brayne je svoje nore milijone doslej trosil med tolikere sekte, da so kaj malo učinkovali na celotno ravnotežje. Ampak Valentin je slišal šepet, češ da Valentina, tako kot premnoge vetrnjaške skeptike, zanaša k nam; to pa je bilo nekaj čisto drugega. Brayne bi bil lahko obsul z denarjem obubožano in bojevito francosko Cerkev; podpreti bi bil utegnil šest narodnjaških listov, kakršen je Giljotina. Pri ravnotežju tega spopada odloča vsak las, in spričo nevarnosti je fanatik vzkipel. Sklenil je pokončati milijonarja, in to je storil tako, kakor človek tudi pričakuje pri edinem hudodelstvu največjega vseh detektivov. S tem ali onim kriminološkim izgovorom si je prilastil odsekano Beckerjevo glavo in jo v službeni torbi odnesel domov. Imel še tisti zadnji pogovor z Braynom, ki mu lord Galloway ni slišal sklepa; ko se je to izjalovilo, ga je odvedel ven na obzidani vrt, začel kramljati o umetnosti mečevanja, za zgled je uporabil vejice in sabljo, potem pa - '