Kje pa so dokazi, da je počasnejše, časovno raztegnjeno ukinjanje delovnih mest ekonomsko ali socialno močnejše? Revija Bussiness Week v eni od zadnjih številk ilustrira to širše vprašanje s primeroma ameriške korporacije Enron in francoske Bull: prva je bila po izgubi brez oklevanja bliskovito poslana v bankrot, težak kar dobrih 60 milijard dolarjev, medtem ko druga od leta 1988 ni imela izgube le enkrat, pri čemer je medtem porabila še tudi okoli sedem milijard dolarjev državne pomoči. Ali prav taki primeri ne pričajo, da je ohranjanje poraženca pri življenju pravzaprav konec koncev ne le ekonomsko neupravičeno, temveč v skrajnem primeru nesocialno? Sicer pa najnovejši poročili evropskih komisij (»Kardifsko« letno poročilo o napredovanju evropskega povezovanja in poročilo o gibanju evropske konkurenčnosti) prihajata do istih, precej žalostnih sklepov o teh zadevah. Ne gresta tako daleč, kakor je šel nekdanji vodja znanega Inštituta za svetovno gospodarstvo iz Kiela, ki je za nekdanje ekonomske čudeže, kakor sta nemški in japonski, zdaj skoval pojem NDC - »nove države v upadanju«. Vsebinsko gledano - v razčlenitvi ovir podjetništva na evropskem prostoru - niti niso daleč od tako mračnih ugotovitev.