Kritike novosti v davčnem sistemu so v času priprav na njihovo uvajanje seveda koristne, vendar pa ima vsak davčni instrument svoj namen. DDV gotovo ni ravno prikladno orodje za ukrepanje na področju socialne politike, se pa glede te neprimernosti ne razlikuje kaj prida od sedanjega davka na promet, katerega bo nadomestil. Obdavčevanje prometa namreč nasploh deluje nesocialno oziroma regresivno; bolj prizadene socialno šibkejše potrošnike kot tiste z večjimi prihodki. V ceni enakega izdelka oziroma storitve prav vsi kupci, ne glede na svoje gmotno stanje, plačajo enak znesek prometnega davka. Zato ga je že po prvi svetovni vojni nemški oprofesor J. Popitz, veliki poznavalec javnih financ, označil kot "najbolj brutalno in najbolj primitivno obliko obdavčevanja". Še danes velja v tem smislu, da pomeni DDV relativno večje breme za tiste, ki večino prihodka sproti porabijo, kot za tiste, ki lahko veliko prihodka privarčujejo ali vlagajo. Kljub vsemu bi bilo to preveč enostranski očitek socialno nepravičnemu vplivu DDV kot izdatnemu javnemu prihodku, ker je treba upoštevati tudi celoto tako imenovanega transfernega vpliva - koliko denarja je na strani javnih izdakov, namenjenih za socialo. Vendar potrošnikov o tem transfernem učinkovanju ni lahko prepričati. Kakorkoli že, danes imajo v davčnih sistemih tako rekoč povsod vpeljano - poleg splošne stopnje - še tako imenovano znižano stopnjo DDV, predvsem zaradi sociale.