Še pred dobrim mesecem je bilo namreč precej drugače, saj so nad Raffarinom vihali nosove tudi številni Chiracovi strankarski aparatčiki. Ne le da ni bil član tedaj največje in opozicijske neogolistične stranke RPR, saj izhaja iz krogov liberalnih demokratov, pač pa je bilo po njihovem prepričanju še bolj nenavadno, da predsednik republike tako neomajno zaupa nekomu »od zunaj«. To pa so seveda zanje vsi, ki niso iz Pariza, ki se niso v njem šolali na najbolj imenitnih šolah za državno administracijo in voditelje (denimo na ENA), predvsem pa vsi tisti, ki niso po pariško državniško togi. Raffarina pač že od samega začetka spremlja sloves, da je sicer izjemno zagnan pri katerem koli delu (pred premierskim položajem je bil senator, prej celo evropski poslanec, kar ni zanemarljivo za človeka, ki ima šele 54 let), da pa je na drugi strani tudi izjemno komunikativen in prav nič zapet v odnosih s podrejenimi.