Naključje že lep čas ni nekaj, čemur bi neomajno zaupal, in vabilo, naj sestavim par vrstic o »knjigi svojega otroštva«, me je došlo, ko se zlagoma spet naseljujem v hiši, kamor sem petintrideset let redno prihajal na obisk. Prej sem v njej preživel adolescentska leta, in sem se je bilo, ko je bila nova, iz neke druge hiše na drugem koncu mesta preselilo dosti knjig, med njimi tudi tiste, ki sem jih listal ali bral, ko sem bil deček. Ampak potem sem (po nekaj krajših premikih) dolgo živel v tretji hiši v istem mestu, kjer so se knjige mojega otroštva, kolikor sem jih prinesel s sabo, pomešale in pomnožile s knjigami mojih otrok in se, ko sta odrasla, porazgubile v klet ali potem k njunim malčkom, in ko sem začel čez mnoga leta prebivati spet v neki hiši, tokrat v drugem mestu, je bilo zanesljivo vsaj to, da v naglici ni šla z mano nobena knjiga mojih zgodnjih branj. Torej sem moral res priti spet nazaj sčm, v hišo, ki je druga na zemljevidu mojih nastanitev in kjer se v omari v kleti grmadi na desetine starih knjig, ki sem jih večino držal v deških rokah; tu me je našla »praznična téma«, potem ko je urednica, preden me je povabila - po naključju? - zalistala po odsluženem adresarju nekdanjih sodelavcev?