Sam sem ponavadi podvržen prav tako slepi klavstrofobični paniki, kot je takrat napolnila sobo. A v tistem trenutku sem slučajno zagledal Paula Rourka na drugem koncu sobe. Ko sem se mu zarežal, je junaško poskušal prikriti svoj nasmešek. Dvajset let je neomajno vztrajal, da katera koli stvar, ki se meni zdi smešna, to prav gotovo ni. Zdaj pa sem videl, da je njegova dvajsetletna odločenost začela razpadati. Videl sem, da jo je spustil iz rok, in njegov veliki, zlobni obraz se je razlezel v največji možni nasmeh, njegova ramena pa so začela poskakovati gor in dol.