Enkrat sem se zaradi nekakšnih raziskav nekaj klatil po podeželju in v poznem popoldnevu prispel v neki zdolgočasen in od vseh pozabljen trg, od koder sem se kanil z avtobusom odpeljati domov. Vse je bilo pogreznjeno v top, a prijazen mir, le včasih je po glavni ulici s traktorjem prigonil kakšen zaripel kmečki sin, tam daleč za zadnjimi hišami so na travnikih enolično brenčale motorne kosilnice, pred farovžem, najmogočnejšo nabuhlo hišo tam naokrog, pa se je vrešče preganjala mularija, ki so jo končno le spustili od verouka. Madona, sedaj mi pa res ne preostane nič drugega kot gostilna, sem zabentil, ko sem po daljšem proučevanju voznega reda in temeljiti konzultaciji z neko staro babo dognal, da bom še cele tri ure čemel v tem gnezdu. Ko sem vstopil v tisto po razlitem cenenem vinu vonjajočo sobo, je bilo sprva malo mučno, ker so se v kepo zgneteni možaki pri eni izmed dveh miz topo kot zabodeni biki zazrli vame in tiho prežeče buljili, češ, kdo je pa ta tujek, ki nam moti lagoden popoldan. Potem je nelagodnost počasi razpokala in od sosednjega omizja je pod nizek, od muh posran strop pričel ponovno bruhati bobneč bebav krohot, s kakršnim oznanjajo svojo radost nad življenjem po preobilnem kosilu samovšečni bukselni kjerkoli na svetu. Mirno in vzvišeno sem srkal svoj pir, ko se je od nekod kot senca prislinil neki kot posušen jabolčni krhelj zguban starček ter se brez besed tiho ugnezdil za mojo mizo. Ha, so v zlobi grmeli gospodarji tam zraven ter se med smehom skoraj zagovsali od lastne sline, ja kar tja sedi, se boš z »gospodom« kaj pomenil, saj kaže, da je iste sorte kot ti. Ja, verjetno menijo, da sem kakšen bebček, me je prešinilo, bržčas zato, ker sem s tako izbranimi besedami naročil pijačo, pa so mi podtaknili še tega lokalnega posebneža. Da se je to potrdilo, mi ni bilo treba dolgo čakati, kajti možic je kar nenadoma pričel tiho, a nekam nezaustavljivo pljuskajoče fefljati. Ugotovil sem, da je brez dvoma nekakšen zasebni podeželski modrijan, katerega mislim provincialna zatohlost ne da vzcveteti. Sprva sem ga imel na sumu, da izdeluje večno kolo, perpetuum mobile, to je bil včasih za take ptiče največji izziv, potem pa sem ugotovil, da cilja bolj daljnosežno. Da neomajno verjame v Boga in njegovo neusahljivo dobroto, sem zaznal iz njegovega brezkončnega žlobudranja, da pa je tudi res, da se cerkvenih obredov le redko udeležuje, kar mu je prineslo sloves antikrista. Vendar je tudi srčno dober, saj v življenju ni storil zlega ne človeku in ne živali. Sicer je na moja inkvizitorska vprašanja malo popustil in priznal, da je ubil nekaj kokoši, vendar pa prašiča nikdar, niti v mislih, saj ga tudi nikoli sploh niso imeli pri hiši. Je pa, to je spet res, pri kolinah, vendar še to samo v farovžu pod strogim nadzorom kaplana. Skratka, trgati jabolka in brati grozdje za šmarjaka pa spet ni noben greh. No, in ker je bila njegova življenjska pot vedno boguugodna, je več kot prepričan, da ga po smrti ne bo doletelo prav nič drugega kot slovesen sprejem v nebesa. Vendar pa, ker že zdaj ni najbolj vešč cerkvenih obredov, se tudi tam zgoraj kot skromen človek ne misli siliti v prve vrste, temveč kani uresničiti svoj drobni zemeljski sen, odpreti skromno gostilno. Nič posebnega, nekaj malega, tam kje na kakšnem vogalu in točil bi le pir, šnopc in domače vino, morda bi za konec tedna pripravil še golaž, vampe ali mešano, no, pa če bi bila še kakšna zaključena družba, tudi odojka ali jagenjčka. Vendar res nič posebnega, mi je zagotavljal, nekaj malega, tako domačega.