Ko je prišlo do napada na SZ se je strategija KPJ skladno z navodili kominterne, da 'je sedaj čas za domovinsko vojno', vrnila na izhodišča iz predvojnega antifašizma. Vsaj v Evropi je bilo tako. Ker so partije evrop. držav bile močno kompromitirane zaradi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom so se dosti težje uveljavljale ( npr. v Franciji, ki je bila takrat že dobro leto pod okupacijo ). Zaradi utrjevanja 'pozicij za prihodnjo revolucijo', so bile pogosto, znotraj odpor. gibanj po Evropi element nestabilnosti, vendar se je navadno to potiskalo vstran zaradi skupnih vojnih interesov - ne pa vedno npr. v Grčiji 1944, ko je prihod Angležev ogrozil strategijo grške KP in je le-ta skušala izsiliti, da se dinamika 'prve faze revolucije' ne bi ustavila. V Jugoslaviji so sovjetski interesi na Balkanu in ugodne okoliščine ob razpadu države ( razkosanje dežele na več delov, nastanek ustaške NDH ) narekovali hitrejši rev. tempo. Obenem so neomajno verjeli v hitro zmago SZ in sovjetizacijo Jugoslavije - tiste, v svojih vrstah, ki so v hitrost zmage dvomili so pogosto celo likvidirali. Tako je KPJ lahko v prvi fazi bolj odločno uveljavljala svojo strategijo, kot ponekod drugod v Evropi. Poleg strategije, ki je omogočala izvedbo kom. revolucije, je bilo pomembno zlasti, da se zbira v odpor. gibanje vse tiste, ki sprejemajo trditev, da je oborožen boj potreben takoj in naj se izvaja, kar se da udarno, četudi to zahteva velike žrtve. Zlasti so takšna gesla tedaj pritegnila del mladine. To je bilo namreč v korist tako SZ, kot kom. revoluciji. Vse to in pa nekateri part. napadi na četnike v Srbiji okt. 1941, v smislu utrjevanja part. pozicij so pripeljali do spopada z Mihajlovičem oz. užiške bitke ( partizanski udarec po četnikih, zaradi njihovega načrta zasedbe Užic ). Tudi v Sloveniji, znotraj OF, so uvedli že takoj na začetku, v partizanske enote politične komisarje, prepovedali druge oblike odpora zunaj OF ( sept. 1941; pod smrtno kaznijo jan. 1942 ), zavrnili možnost koalicijskega značaja OF, partija je ustanovila obveščevalno službo VOS mimo OF in jo povsem kontrolirala, prav tako je kontrolirala tehniko in propagando OF... Ker so imeli že izpred vojne izdelano ilegalno mrežo in ker so bili SZ najbližje so v partiji lahko prevzeli veliko večino poveljniških mest v partizanskih odredih in to že takoj na začetku. Potrebo po naslonitvi na SZ, kot novo zaveznico je naglašala celotna OF. Politika sprejemanja novih članov v KP se je v tej začetni fazi vojne usmerila v sprejemanje vseh tistih, ki so se izkazali v borbi oz. so bili na terenu pripravljeni izpolnjevati strankine direktive. Osebni pristanek za včlanitev se je pogosto iskal šele potem, ko je odločitev o sprejemu partija že sprejela. decembra 1941 pride v KPJ do odločitve, da je napočil, čas, da se preide iz prve faze revolucije, v drugo fazo.