Gremo po vrsti. Spomnimo se najbolj priljubljenega kviza zadnjih let. Ali ni lepo sanjariti, da si lahko z odgovorom na vprašanji, katero je glavno mesto Urugvaja in kako je ime zelenemu telebajsku, skoraj milijonar? Še lepše pa je, če neki profesor ne ve, s katero damo je poročen najbolj znan britanski nogometaš. Tisoči pred televizijskimi ekrani se bodo hahljali. Oni to vedo, torej so vsaj tako pametni kot osramočeni izobraženec. Sanjarili bodo, da vsaj za nekaj trenutkov pripadajo intelektualni eliti, najdrznejši pa, da so boljši od nje. Na drugi strani mladenke in mladeniči vztrajno oblegajo različne izbore za talente in idole. Skupaj s starši neomajno verjamejo, da jim bo uspel preboj med slavne in bogate. Kajti če si znan in premožen, imaš tudi moč, si gospodar lastne usode, pa še vpliv na okolico imaš. Kakšna iluzija bi lahko bila za množico brezimnih mladih Slovencev bolj mamljiva? Večina mladostnikov se dobro zaveda, da nikoli ne bo pripadala sloju vplivnih in pomembnih torej eliti. Zato jim ne morete ponuditi boljše tolažbe in upanja, kot je tekmovanje pevskih in igralskih talentov. Dekleta in fantje pa se bodo prej ali slej sprijaznili z dejstvom, da bodo večno pripadali množici državljanov brez političnega in ekonomskega vpliva. A poskusiti velja. Kljub poniževanju, ki so ga mnogokrat deležni pred različnimi strokovnjaškimi žirijami, največkrat kar pred TV-kamerami. Kar pa je pravzaprav tudi edini namen tovrstnih oddaj. Televizijsko občinstvo namreč obožuje gladiatorske borbe, četudi v njih nastopajo še tako šibki členi.