tnici slovenske države na ljubljanskem gradu je večplasten škandal. Gre za žalitev največjega dosežka slovenskega naroda v vsej njegovi zgodovini. Gre za žalitev slovenske države, ki si je prava prestolnica v nobenem primeru ne bi smela dovoliti. Verjamem, da njena vsebina ni bila vsem všeč. To se hote ali nehote ni zgodilo prvič. Spominjam se neke razstave fotografij, kjer je pri eni, na kateri je bila fotografirana sovjetska vojaška misija pri slovenskih partizanih, pri nekem ruskem oficirju nekdo na original pripisal: »To je ljubček Lidije Šentjurc.« Očitno je to storil nekdo od njenih tovarišev, saj drugi o tem nismo imeli pojma in še danes ne poznam resničnega ozadja. Delikatna zadeva je bila odkrita tik pred odprtjem razstave. Rešili so jo tako, da se je eden od kolegov postavil pred sliko in pred njo neomajno stal, tudi ko si jo je hotela ogledati sama »teta« Lidija. Naslednje jutro so zadevo uredili. Očitno tokrat ni šlo za kakšen podoben spodrsljaj. Ker je nekdanji predsednik države Milan Kučan javno zanikal, da bi bile vzrok za zaprtje njegove besede proti slovenski osamosvojitvi, je lahko vzrok za Jankovićevo dejanje le njegov prezir do slovenske države. Tudi do Slovenske vojske, ki jo očitno občuti povsem drugače kot tisti, ki smo jo kot teritorialci postavili v moralnem smislu na noge. Janković ima vso pravico prezirati slovensko državo in njeno vojsko. Očitno je, da se po monumentalni volilni zmagi počuti tako močnega, da se lahko tako opredeljuje tudi kot župan. Njegovi »podložniki« so tiho. Zdaj župan sicer obljublja, da bo na gradu postavil razstavo o kompletni slovenski zgodovini. Ne dvomim, da bo v Forumu 21 ali njegovih simpatizerjih našel primerno kvalificirane zgodovinarje, toda kje bodo dobili muzealije? Ne nazadnje je to izjemno zahtevno strokovno delo. Narodni muzej sicer ima koncept, ki izhaja iz bogastva njegovih depojev, nima pa prostora in denarja, da bi ga uresničil. Osebno sem prizadet kot Slovenec, slovenski državljan, veteran vojne za Slovenijo in zgodovinar. Dejanje, ki ga je storil župan Janković, je mogoče v zgodovini slovenske kulture novejše dobe primerjati z uničenjem Balantičeve Muževne steblike, ki jo je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pripravil za izdajo Mitja Mejak, ali s prepovedjo razstave in uničenjem kataloga Franceta Goršeta v Kostanjevici dobrih deset let pozneje. Ti dve dejanji sodita med