V Beogradu so sklenili, da bodo nadaljevali svetle tradicije nam ljube nekoč jugoslovanske ljudske armade, ki je sicer z leti in po številnih zmagah nekje na poti domov izgubila pridevnik ljudska. Tako kot je nekoč delila dobro (zelo rada) in zlo (malce nejevoljno), naj bo tudi danes. In so rekli: če 30 odstotkov Jugoslovanov ne dela ali pa nekaj dela, a za to ni plačanih, potem mora biti tako v armadi. Zato so v slabem letu dni poslali v pokoj 50 generalov, toliko pa jih tresočih se na stolčkih v generalštabu čaka na pošteno zasluženo pokojnino. To je namreč logično, kajti tako kot je zdaj upokojeni Milošević ob vsakem občinskem prazniku nekaj častnikov povišal v čin generala, jih zdaj novi predsednik ob pomoči generala Pavkovića ob vsaki malo večji fešti pošlje na Kalemegdan šahirat s civilnimi penzionisti. Na ta način se ohranjajo čvrste vezi med armado in ljudstvom. Se pa mladi upokojenci nimajo ničesar sramovati. Njihov šef jih je pospremil z naslednjimi toplimi besedami: Resnično, vojska Jugoslavije je v zadnjih letih pokazala neverjeten pogum in žilavost, tako v miru kot v vojni (ki je ni bilo op.p.), na robu eksistence, ko so delali samo za devet plač na leto, brez vidnih napovedi, da bo kdaj bolje, so profesionalno in na mejah zmogljivosti neomajno stali na okopih domovine (vse manjše, op.p.) in so bili dejavnik odvračanja agresorjev od vojnih avantur (razen na Kosovu, v BiH in pri bombardiranju Jugoslavije, op. p.)! Ker pa več kot sto generalov pomeni več kot sto generalskih plač, kabinetov in službenih vozil z vozniki ter generalskih stanovanj, je čas, da generali gredo peš v malce manjša stanovanja in skromnejše pokojnine. Hvala lepa! Na levo, nazaj marš! Škoda, da je Pavković nasedel takšnemu civilnemu razmišljanju. Če bi še dvajset častnikov povišal v generale, bi prišli vsaj v Guinnessovo knjigo rekordov, saj v Evropi pride en general na 1600 vojakov, v Jugoslaviji pa ima že 800 vojakov svojega osebnega generala.