Trubarjev samogovor je zasnovan kot jezikovno in slogovno ustrezno zgodovinsko stilizirana ter zvrstno zgrajena pridiga, naslovljena na slovensko ljudstvo. Avtor je v njej jezikovno slikovito, plastično, duhovito ter zgodovinsko dokazano zajel kot v svojevrsten življenjski seštevek in testament hkrati ključne teme z razgibane življenjske poti našega najpomembnejšega protestantskega pridigarja ter najzaslužnejšega jezikovnega in kulturnega preroditelja. Začetnika slovenske jezikovne in literarne omike nam monolog razkriva kot strastnega in neomajno prepričanega vernika in oznanjevalca ene same in edine krščanske vere, ki naj se napaja neposredno iz božje besede, zapisane v Svetem pismu, in ki kaj velja le, kadar seže neposredno do človekovega srca oz. kadar jo vernik sprejema pošteno in odgovorno, scela in do konca. Iz tega življenjskega prepričanja izvira Trubarjeva nepodkupljiva ter s številnimi primeri iz vsakdanjega življenja slikovito ilustrirana kritika Rimskokatoliške cerkve, papežnikov in njihovih lahkovernih »ovčic«, ki imajo božjo besedo najpogosteje le na jeziku, v resnici pa se nenadzorovano predajajo »zlodejevi« požrešnosti, pohoti, napuhu, laži in lahkovernosti. Iz istih korenin izvira Trubarjeva neomajna vera v enakost vseh posameznikov in ljudstev pred Bogom, zaradi katere je bilo mogoče in nujno potrebno božjo besedo izrekati in širiti tudi v domačem, slovenskem jeziku. Iz Trubarjevih slikovitih ilustrativnih fragmentov k daljnosežnejšim življenjskim spoznanjem in naukom lahko reliefno zaslutimo življenje naših prednikov v 16. stoletju (a tudi intimne čustvene drobce iz dveh njegovih zakonskih zvez), kakor ga more izreči uporniški razumnik, ki si je zavestno izbral in je skozi vse svoje življenje tudi stoično prenašal nehvaležno vlogo vseskozi osumljenega, zasramovanega in preganjanega osamljenega oznanjevalca božje besede brez doma oz. iz »nigdirdoma«.