Ko je analiziral špansko državljansko vojno in obnašanje Francovih nacionalistov, je Orwell pisal: Nacionalizem je pohlep po oblasti, prikrit s samoslepilom. Vsak nacionalist je zmožen storiti največje svinjarije in to v trdni veri, da služi višjemu cilju, neomajno prepričan, da ima prav... Oblast je v tem, da se človeški duh razbije na kose in potem znova sestavi v želeni obliki. Ali je zdaj že bolj jasno, kakšen svet ustvarjamo? Nacistična in fašistična propaganda je predstavljala Francove nacionaliste kot krščanske patriote, ki rešujejo Španijo pred sovjetsko diktaturo. To je tudi pomenilo, da je treba življenje v španski republiki prikazati kot en sam dolg pokol. Kar je nemška in italijanska, včasih pa tudi angleška in francoska propaganda tudi bolj ali manj uspešno počela. Orwell ni ničesar prikrival, saj ni hotel biti nikogaršnji propagandist; zato je le s težavo objavljal in umrl reven ter do konca zvest svoji ideji demokratičnega socializma: Nimam veliko zanesljivih dokazov o morijah v španski državljanski vojni. Vem, da so nekatera zagrešili republikanci, toda veliko več so jih zakrivili fašisti (in jih še počnejo). Ti poboji so me zgrozili, toda nič manj pretresljivo se mi ni zdelo dejstvo, da jih upravičujejo na podlagi politične naklonjenosti. In kar je še bolj neverjetno, je to, da se lahko položaj vsak trenutek spremeni in tako lahko tisto, kar je bilo še včeraj popolnoma dokazano, nenadoma postane nesmiselna laž samo zato, ker se je spremenil politični režim. Na nesrečo je resnica o pobojih veliko hujša od laži o njih, laži, ki jih propaganda spreminja v resnico... Videl sem, da se zgodovina ne piše v mejah tega, kar se je zgodilo, marveč tega, kar bi se moralo zgoditi v skladu z raznimi strankarskimi linijami. Takšni primeri me zastrašujejo, nadaljuje Orwell, saj kažejo, da izginja sam pojem objektivne resnice. Rad verjamem, da je napisana zgodovina večinoma netočna in popačena, toda za našo dobo je značilno opuščanje same predpostavke, da je zgodovino mogoče resnično napisati. To kaže na svet čiste more, kjer kakšen Vodja ali vladajoča klika nadzoruje tako preteklost kot tudi samo prihodnost. Če Vodja reče za neki dogodek, da se ni nikoli zgodil, potem se tudi 'res' ni nikoli zgodil. Takšne prihodnosti me je groza, še bolj kot bombe, toda po naših izkušnjah iz zadnjih let to ni le fikcija... Proti takšnemu fantazmagoričnemu svetu, v katerem je črno lahko jutri belo, preteklost pa se lahko z ukazom spremeni, sta mogoči samo dve obrambi: prva je ta, da resnica naj jo še tako zanikujejo in prikrivajo kljub temu objektivno obstaja; druga pa je, da se liberalna tradicija lahko obdrži, dokler vsi deli sveta še niso osvojeni. Če dopustimo fašizmu, da osvoji svet, obe obrambi padeta. Vse to zveni nekam znano: kot da Orwell teh izjav ni zapisal v Španiji oziroma Angliji v 30. in 40. letih, marveč v Sloveniji leta 2000.