Toda ne taji svoje bolezni samo bolnik. Tudi njegovi svojci, zlasti najožji sorodniki ne želijo, da se zve, da je v družini duševni bolnik To skrivanje oziroma tajitev duševne bolezni pred javnostjo je skoraj najbolj pogosto pri izobražencih in v tako imenovanih boljših družinah. Tudi pri samih psihiatrih in drugih zdravnikih ni redko, da skrivajo, če imajo koga od družinskih članov duševno bolnega. Ker pa se duševna bolezen razvija naprej in pride do stopnje, ko postane nevzdržno ali nevarno imeti takega bolnika doma, hočeš nočeš pride do zdravljenja ali hospitalizacije. Hospitalizacije so neredko, kakor jim bolniki pravijo, prisilne oziroma hospitalizacije proti njihovi volji. Toda hospitalizacijo kot takšno ocenjuje samo bolnik. Vsi drugi vidijo, da z njim duševno nekaj ni v redu, da je potreben zdravljenja, vendar samo on tega ne uvideva. Prepričan je, da je duševno zdrav in normalen in da je to, kar si misli, doživlja in čuti, nespodbitna resnica. Neomajno je npr. prepričan, da ga preganjajo znani in neznani ljudje, da se na cesti pogovarjajo o njem, po radiu in televiziji govorijo o njem, v časopisu pišejo o njem, da ga hočejo ubiti in podobno, kar vse ni v skladu z realnostjo. Ali, pa je neomajno prepričan, da je okužen z nalezljivo boleznijo in da je z njo okužil otroke, da pa se ne bi mučili v bolezni, se je odločil, da jih umori (neka mati je v takšni blodnji zadavila dveletnega sina, češ, da mu bo preprečila trpljenje v bolezni, s katero ga je »okužila«). Ali je trdno prepričan, da je grešen in zaradi grešnosti kaznovan od Boga tako, da bodo vsi njegovi pomrli od lakote, da bo vse njegovo imetje pogorelo ali bo poplavljeno, on pa bo šel v pekel in ne v nebesa. Da se ne bi mučili on in njegovi otroci, poskuša umoriti otroke in sebe (neki bolnik je v depresiji obesil najprej sinčka, potem je poskušal še sebe, a ker je bil pretežek, se je vrv strgala. Ostal je živ do prve priložnosti, ko mu je samomor uspel). Bolnik prav tako ne uvideva, da je duševno bolan, ko se nemotivirano hahlja, glasno in veliko govori, se brez objektivnega razloga smeji, prepeva in govori, da je najbogatejši na svetu, najbolj sposoben človek na svetu, kriči in zmerja vse naokoli, ugaša cigarete na vratu matere, sodelavca in medicinske sestre. Mater zmerja s kurbo in prasico in jo porine po stopnicah, da komaj preživi.