Medtem postaja Drnovšek sicer z vsakim soočenjem vse »večji«. A prav »veličina« se zdi njegov največji nasprotnik. Ob tem, da je mogoče v medijih opazovati veliko število večjih ali manjših afer, ki opominjajo na vtis vladavine privilegijev »obdobja LDS«. Obdobja, ki je nedvoumno povezano z osebo sedanjega predsednika vlade. Na drugi strani je edina resna oponentka dr. Janezu Drnovšku vedno bolj očitna ujetnica »pomladne politike«. Ta jo drži tako čvrsto, da je Barbara Brezigar še vedno neomajno prepričana, da je bilo ponarejanje vojaških dokumentov manjše kaznivo dejanje, ki ga ni potrebno preganjati, da je bilo leta 2000 poslati slovenske policiste na levi breg Dragonje, modro in popolnoma nenevarno ter da je bilo politično izsiljevanje sprejema večinskega volilnega sistema z Beneško komisijo s strani Bajukove vlade povsem neproblematično. Primerjava verouka kot izbirnega predmeta s telovadbo je ob vsem tem samo še pika na i. Hkrati pa se je Brezigarjeva v zadnjih dneh v medijih pričakovano predstavila kot kandidatka, ki je daleč najšibkejša na zunanje političnem terenu. Prav tam, kjer bi morala biti predsednica ali predsednik republike morda celo najmočnejša.