ekonomisti. A dejstvo je, da je njihov kolovodja Mrkaić in da je obenem tudi tisti, ki se z najbolj eksplozivno mešanico infantilne užaljenosti in nekontroliranega besa čudi, zakaj ga nihče ne upošteva. Pravzaprav vem, zakaj so ravno mlajši ekonomisti taki: v tem duhu so jih vzgojili na Financah. Iz povsem kompetentnih in pismenih strokovnjakov – kar je redkost, ki bi jo tiskan medij moral čuvati in razvijati – so naredili provokativne klovne, ki sicer imajo in hočejo povedati kaj resnega, poštenega, urgentnega in konstruktivnega, vendar s svojimi tiradami ne dosežejo drugega, kot da spravljajo ljudi v smeh ali še raje ob živce. Bolj ko se spakujejo z ogabnimi zmerljivkami, šokantnimi trditvami, vulgarnimi naslovi, za lase privlečenimi pretiravanji in demagoškimi primerjavami, manj jim pomaga, da morda imajo za to, kar govorijo, celo argumente. Naj se Mrkaić še tako spreneveda o dominantnosti vsebine povedanega nad formo, on je jasen dokaz, da brez kulture javnega govora ni pravega sporočila. Od Franklove in Urbasove hujskaško tabloidne uredniške politike do Mrkaića so kvečjemu kaj internetnih klikov profitirale Finance. Ekonomija ni profitirala nič. Reforme tudi ne. Zdravstvo? Kultura? Davčni sistem? EDS? Nič. Mrkaić sam pa si je s svojim obnašanjem – poudarjam: z obnašanjem, ne s tem, kar kot ekonomist zagovarja! – zaprl vsa vrata. In da ne bo pomote: čeprav mislim, da je to po svoje škoda, se mi prav nič ne smili. Mrkaić je preveč trmast, preveč nevljuden in preveč neomajno prepričan v svoj prav, da bi se mi ga dalo spreobračati v njegovi pozi ali mu pojasnjevati umetnost in kulturo. Z njim sem pred leti, še na Financah, nekajkrat že polemiziral – in to za razliko od njegovih odgovorov kulturno –, zdaj pa ne nasedam več njegovim provokacijam. Toda kljub temu mi je zanj žal. Želim si namreč, da bi imel resnega in z vso odgovornostjo angažiranega zaveznika v svojem lastnem nasprotovanju politični mlahavosti pri izvajanju reform, sindikalistični demagogiji, novinarski pristranskosti in nekompetentnosti, kupčkanju s koalicijskimi partnerji in novemu nepotizmu, ki ga namesto starega uvaja vladajoča garnitura. Želim si eksponiranega zaveznika, ki bi namesto mene imel in argumentiral vizijo ekonomskega razvoja