Razmere v Afganistanu, ki postaja eno samo veliko bojišče, bi bile težko slabše. Število spopadov je v enem letu naraslo za štirideset odstotkov. Večina šol za dekleta, ki so jih odprli po padcu talibskega režima jeseni 2001, je spet zaprtih. Mnoge so bile uničene med uporniškimi napadi. Smrtnost otrok znova narašča. Humanitarne statistike drvijo navzdol. Nevladne organizacije zapirajo svoje pisarne in kličejo na pomoč: letos je bilo v Afganistanu ubitih devetnajst humanitarnih delavcev. Gospodarstva tako rekoč ni: cveti le, in to bolj kot kadar koli, trgovina z opijem. Dostop do električne energije ima le šest do deset odstotkov prebivalstva. Uporniško gibanje se je z juga in vzhoda države, kjer je dolgo delovalo skoraj nemoteno, razširilo tudi na zahod in sever. V Afganistan je v zadnjih mesecih z iraških bojišč pripotovalo na desetine vodilnih mož iraškega odpora, saj je v Mezopotamiji zanje postalo prenevarno, v Afganistanu pa so, kot nekoč, našli »idealne razmere« za svoj način delovanja. Vse bolj napeti so odnosi med starimi sovražniki – različnimi etničnimi skupinami; pod površjem tli nova državljanska vojna. Vse več je podobnosti z Irakom, a irakizacija Afganistana ni novica. Na obeh straneh afganistansko-pakistanske meje se je oblikovalo »svobodno območje« skrajnih islamističnih skupin, odnosi med državama pa so vse bolj zaostreni. Kot kaže, bo nova pakistanska oblast, ki je s skrajneži s plemenskih območij pred meseci sklenila premirje, zelo kmalu popustila hudim pritiskom iz Bele hiše in Združenim državam dovolila širšo vojaško akcijo na svojem ozemlju. Tako imenovana »Durandova črta«, ki so jo davno tega potegnili Britanci, bo prvič (uradno) prestopljena. To bo razmere v Pakistanu, ki je že poldrugo leto na robu državljanske vojne, gotovo le še dodatno zaostrilo. Pakistan je zaradi samooklicane globalne vojne proti terorizmu plačal velikansko ceno: v spopadih s skrajneži je na pakistanskih plemenskih območjih v zadnjih dveh letih umrlo več pakistanskih vojakov, kot je bilo v sedmih letih bojevanja v Afganistanu ubitih pripadnikov vseh tujih vojska, v tem času pa so Pakistance vznemirili tudi številni samomorilski napadi. Po nekaj letih relativnega zatišja se vse bolj zaostrujejo tudi pakistansko-indijski odnosi; še posebej po krvavem samomorilskem napadu na indijsko veleposlaništvo v Kabulu pred petimi tedni, za katerim naj bi stala zloglasna pakistanska obveščevalno-varnostna služba ISI, ki je že ves čas tesno povezana s talibskim gibanjem, ki so ga pakistanske oblasti v času njegove vladavine (1996–2001) neomajno podpirale.