Z Damjano sva se srečali pri dveh velikih snežakih ob glavnem vhodu v Klinični center v Ljubljani. Žalostno in na trenutke skoraj brezupno zgodbo o boju za Erikovo življenje, ki jo za bolnišničnimi zidovi bojujejo že več mesecev, sem že poznala, a globoko sem se je zavedla, ko mi jo je v avli Kliničnega centra razkrila simpatična in krhka, a neomajno odločna 29-letna mamica Damjana: "Če bom ob Eriku podnevi in ponoči, če ga bom držala za ročico, bo našel moč za ozdravitev. Kadar se le za kratek čas odmaknem od njegove posteljice, prične vidno ugašati. Tako se mi vsaj zdi in tudi prijazne bolniške sestre se strinjajo, da mu moja prisotnost koristi..." Damjana je na poseben, le materam razumljiv način vzela sinovo življenje v svoje roke v prepričanju, da mu smrt ne more blizu, dokler je ona ob njem. V zadnjih mesecih je v mnogih podobnih zgodbah dobila potrditev, da ljubezen premaga vse ovire, da premaga tudi smrt. Še zlasti, če ta sega po tako mladem življenju.