Ni mogoče reči, da Golobičeva politična kariera ni zgodovina uspehov: njegove ideje so bile zmagovite in so v veliki meri oblikovale ne le LDS, temveč cel politični prostor. Pa vendar in vsem zmagam navkljub se zdi, da Golobič iz politike odhaja kot poraženec. Sliši se nenavadno, pa vendar. Golobič je kot politik lahko dosegel malodane vse, pa mu zato ni bilo treba postati ne minister ne predsednik stranke ali vlade - če bi želel in si drznil, bi lahko postal vse našteto. Golobič, čeprav v prvi ligi, je (ostal) nekakšen civilist med politiki, zaradi česar je bil tudi v odnosu do drugih politikov pogosto v izhodišču močnejši. A prav ta njegov pristop je bil za nemalo ljudi moteč. V stranki si je nakopal nemalo jeze, tudi zato, ker je velikokrat odigral vlogo strankinega policaja, na drugi strani pa tudi zato, ker je bil eden redkih ljudi, ki se je dolgoletnemu predsedniku stranke Drnovšku res približal (in ga tudi neomajno branil).