Vzroke za polom v Åreju (beseda kriza je bolj ali manj neumestna, ker označuje kratko obdobje zelo slabih nastopov) ni težko najti. Gre za tekmovalno (ne)kulturo in mozaik na mnogih ravneh vrhunskega športa večinoma že v razvoju zavoženih smučarjev, neizkušenih deklet, ki v Tini Maze (v novejšem obdobju je edina dokazala, da je sposobna zmagovati) zavoljo njenih težav še niso našle prave voditeljice, kakršno za razvoj potrebuje mlada in nadarjena reprezentanca. In seveda gre za stroko, ki bi morala od prvega do zadnjega moža (tako v reprezentanci kot SZS in še zlasti v strokovnem svetu) v celoti razmisliti, ali je tako imenovana slovenska slalomska šola, ki so jo utemeljili sprva Tone Vogrinec, nato brata Filip in Aleš Gartner, nazadnje pa še Pavel Grašič, danes sploh še konkurenčna. Mnogi namreč ugotavljajo, da slovensko smučanje, ki je v preteklih 25 letih dalo slalomske šampione, kot so bili Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mitja Kunc, Jure Košir, Mateja Svet, Urška Hrovat, Nataša Bokal in Špela Pretnar, tehnično že močno zaostaja za konkurenco. Šola, v kateri učenci pišejo zakone, je seveda zelo žalostna, logika razmišljanja, da se ne splača vedeti tistega, kar sam ne vem, pa je pripeljala do samozadostnosti in namišljenih veličin.