Jurčičeva povest je izhajala v reviji Zvon l. 1877, ko je bilo pisatelju trideset let. Tedaj je imel za seboj že Desetega brata, prvi slovenski roman, in druga dela. Zgodbo je zasnoval na podlagi ljudske in Prešernove predelave ljudske pesmi o Lepi Vidi. Med ljudsko pesmijo in Jurčičevo povestjo pa so precejšnje razlike: V ljudski pesmi se dejanje godi v Španiji, v Jurčičevi pa v okolici Devina in v Benetkah. Dejanje je postavljeno v osemnajsto stoletje, medtem ko se v ljudski pesmi godi v srednjem veku. Razlike pa so še te: v povesti ni črnega zamorca, v pesmi pa Vido nagovori zamorec, da se odloči zapustiti starega moža in malega sinka ter oditi v službo k španski kraljici. Motiv pa je v obeh delih poroka neizkušenega dekleta z ostarelim starcem. Medtem ko Vida iz narodne pesmi zapusti moža in otroka vse življenje to bridko obžaluje, ravna Vida iz povesti povsem drugače. Zapusti moža in otroka, ker jo je zapeljal lepi mladi Alberto in jo odvedel v Benetke itd. Medtem ko je Vida iz pesmi nežno bitje, ki svoje ravnanje bridko obžaluje leta in leta, pa Vida iz povesti zapusti moža in tudi svojega ljubimca ter povzroči smrt obeh: ljubosumni mož namreč zapeljivca ubije, sam pa je obsojen na smrt.