Da slovenska diplomacija koraka nezadržno in z velikimi koraki naprej in da bo kmalu stopila svetovnim diplomacijam ob bok, dokazuje tudi intervju s slovenskim veleposlanikom v Parizu Andrejem Capudrom v Družini. Veleposlanik pogumno odgrinja tančico za tančico s poklica veleposlanika, čemur bi morali slediti tudi vsi drugi slovenski diplomati, da bi temu služenju ljudstvu dali pravo podobo, da ljudje ne bi živeli v zmoti, češ da diplomatom ni nič hudega - malce vohunijo, malce analizirajo gospodarstvo, hodijo po sprejemih pa še kakšno poročilo napišejo. Denimo gospod Capuder je ob vsem naporu, ki ga terja diplomatsko življenje, uspel dokončati še nekaj sonetov, s katerimi se je ukvarjal še v Ljubljani, da bi pozabil na tlako ministrovanja (kulturi), bogme pa si je tudi utrgal čas za branje, zasebno razmišljanje, študij filozofije in velikih vzhodnih religij. Zdaj ima dovolj časa, da bolj natančno prebere vse tisto, kar je v mladosti prehitro prebiral. Kljub temu pa je ves čas na voljo, kot je dejal, vedoželjnim Slovencem, ki prihajajo v Pariz. A takih je žal, ugotavlja, zelo malo, največ pa takšnih, ki že vse vedo. Tako ostaja neizrabljena priložnost, da kot državljani mlade, neizkušene države s pomočjo mlade, a zagnane diplomacije širimo svoja obzorja, medtem ko veleposlaniku ostaja grenak okus, da je premalo izkoriščeno njegovo žrtvovanje za narod, kajti kot profesor, četudi nerazumljen in preganjan, je bil bolj svoboden kot sedaj v vlogi veleposlanika, v kateri je, kot pravi, priklenjen z zlato verigo, a še vedno verigo. A se zaveda, da jo nekdo za blaginjo naroda mora nositi in vleči za seboj! Vsekakor bi bilo škoda, če slovenski davkoplačevalci ne bi zvedeli za vse težave, stremljenja, garanje in odpovedovanja tudi drugih naših veleposlanikov, saj bi edino tako končno znali ceniti lastno diplomacijo in njen prispevek, ne glede na hude preizkušnje in samoodpovedovanja, uglednemu položaju naše države v svetu.