V intenzivnem premišljevanju sem preživel nekaj tednov. Ujel sem nov življenjski ritem, vsako jutro sem se zdravo sprehodil po ulici, v trgovini zamenjal steklenice za nov zabojnik piva, odšel nazaj v stanovanje in razmišljal do poznega popoldneva, ko je moja mala žabica priskakljala iz službe. Spominjam se, da sva po nekaj začetnih, idiličnih tednih imela prvo resnejšo krizo. Prišlo ji je na misel, da bi si skušal poiskati delo in služiti denar. Več tednov je trajalo, da sem natančno razmislil o vseh dimenzijah njenega predloga. Prišel sem do presenetljivega sklepa, da bi s tem izgubila predvsem ona, ker bi se začel posvečati denarju namesto njej, ki me je še kako potrebovala. Vprašal sem jo, ali ji je bilo zares boljše, ko me ni bilo v njenem stanovanju. Potrdila je, da problem ni služenje denarja, da je ona v resnici srečna in pravzaprav ne gre za njen osebni problem. Skrbi jo le, ker ima ona mene, jaz pa kot da nimam nikogar. Pritoževati se je začela iz sočutja do mene, kajti problem sem očitno imel jaz, ker sem prestopil v življenje, ki ga nisem bil vajen. Ker sem s prestopom nujno, kot vsi, začel hlepeti po lastnem, nemočnem, pomoči potrebnem bitju. In ker tovrstnih bitij ni na voljo niti za izkušene reševalce, kaj šele za neizkušene začetnike, sem bil seveda nesrečen. Nenehno potreben piva ali drugačnega alkohola, ki je spravljal mojo žabico ob živce. Kar, poudarjam, ni bil moj namen, ker sem jo imel v resnici vedno bolj rad.